Majhna škofija na severovzhodu Slovenije

Simpatizerji se čutijo opeharjene. Med članstvom vre. Vrhovi molčijo. Ko se vendarle oglasijo, se zdi, da živijo v nekem drugem svetu. Vsi so žrtve finančne krize in višjih sil, vsi trpijo. Nobeden nič ne more. Nobene luči ni videti na koncu tunela.

Zgornji opis velja enako za koalicijo in mariborsko nadškofijo. Prva ima po pisanju Financ 16% javnomnenjsko podporo. Nadškofija tega podatka ne potrebuje, saj Cerkev ni demokracija, vendar razmere niso dosti bolj rožnate. Na prvi pogled diametralno različni populaciji (volivci koalicije KGB in kristjani) druži le to, da vsi živijo znotraj istih političnih in kulturnih meja. Morda imamo Slovenci vendarle več skupnega, kot si priznamo?

Starejši katoličan mi je takole pojasnil, zakaj ima svoj račun pri NLB: Ta banka ne more propasti. Država jo bo vedno rešila. Domnevam, da so podobno razmišljali delavci Vegrada in SCT in naprej po spisku… Pa ne le oni, ampak tudi banke, ki so jim posojale (predvsem NLB), pa njihovi direktorji in seveda politiki, ki skrbijo za nacionalni interes. Tu ni ideoloških in političnih razlik: vsi Slovenci verjamemo v načelo “vsi za enega”. Zelo malo Slovencev, ko pridejo do statusa elite, verjame v drugi del načela: “eden za vse”. V letu 2011 celo z dokajšnjo gotovostjo lahko zatrdimo, da vera v posameznikovo družbeno odgovornost človeka pravzaprav diskvalificira od članstva v elitnem klubu, tako, kot ga je nedolgo tega diskvalificirala vera v katoliškega Boga.

Slepa vera v vsemogočnost in nesmrtnost države je Grke in še koga pripeljala v revščino. Tudi mi smo na tej poti. Večina Slovencev namreč še vedno verjame, da bo država rešila vse njihove probleme. Niso pripravljeni prevzeti odgovornosti za lastno usodo. Niso pripravljeni ali zmožni, da bi presodili, kaj je prav in dobro zanje, ter skladno s tem ravnali. Skrivajo se v množici. Skupaj z množico bodo obubožali. Njihova uteha je samo v tem, da se jim ne bo godilo dosti slabše kot večini sosedov. Če človek nima boljše tolažbe, mora tudi to zadostovati.

Majhna država sredi Evrope

Problem Slovencev je v tem, da ne zamenjajo čevlja, ki jih žuli. Na političnem področju se to kaže v tem, da novinarji, sindikati in še kdo na skrivaj, globoko v srcu simpatizirajo z elitami kontinuitete. Ali pa sebi in drugim dopovedujejo, da so vsi enaki – se pravi, da ni treba nič spremeniti. Namesto da bi zamenjali čevelj, ki jih žuli, ga prepričujejo, naj jih neha žuliti. Tako so navezani na ta čevelj, da raje živijo z žulji, kot da bi se mu odpovedali. Sindikati zahtevajo spremembe, vendar so zelo previdni, da do pravih sprememb ne bi prišlo. Pohlevno zbirajo podpise za referendum, namesto da bi šli na ulice in zahtevali drugačno vlado. Želijo drugačno vlado in hkrati isto vlado.

Človeka vredno življenje bodo imeli tisti, ki bodo čimprej začeli uporabljati zdravo človeško pamet in se bodo postavili na lastne noge. Tisti, ki bodo pri čevljih gledali predvsem na udobje in kakovost, šele potem na izgled. Ostali bodo ožuljeni životarili. Če bodo ti zadnji določali, kdo bo sedel pri vzvodih oblasti, se nam obeta vedno hujši državni teror v obliki visokih davkov, nizkih pokojnin, redkejše zdravstvene mreže, obveznega likanja možganov v slabih šolah in podobno. Upam, da ne celo kaj hujšega.