M. Tomšič, PlanetSiol: Teater absurda

Revizija stanja v slovenskem bančnem sistemu v obliki t. i. stresnih testov je dala bolj ali manj pričakovane rezultate.

Vendar so bolj kot sama velikost t. i. bančne luknje (ki bi ji bilo glede na njen obseg pravilneje reči krater) povedni odzivi na njeno razkritje. Ob njih lažje razumemo, zakaj so trenutno razmere v državi takšne, da ne dajejo kaj dosti upanja na to, da bi se lahko v kratkem zgodila kakšna pozitivna sprememba.

Evforija namesto katarze

To, da nekdo skoraj petmilijardno bančno luknjo, ki jo bo treba kakopak pokriti z davkoplačevalskim denarjem, razglaša kot pozitivno novico, se zdi bodisi kot lunatizem bodisi kot cinično norčevanje iz državljanov. Vendar se je pri nas zgodilo prav to. Vladajoča politika je namreč objavo teh podatkov pospremila malodane z navdušenjem. Tako je premierka Bratuškova povedala, da so s tem “dokazali in pokazali, da znajo”.

Znajo kaj? Edino, kar je ta vlada “izvirnega” prispevala, so novi in nov davki in druge obremenitve, ki jih nalaga državljanom. Vse preostalo (slaba banka, državni holding itd.) je plagiat tistega, kar je predlagala njena predhodnica. In čemur so ključni ljudje zdajšnje koalicije – na čelu z Bratuškovo –, ko so bili še v opoziciji, odločno nasprotovali.

Ti “dosežki” so razumljivi v luči dejstva, da vladna ekipa nima nikakršne razvojne vizije. In to marionetno vlado vodi mediokriteta, ki se je v svojem kratkem mandatu “izkazala” s številnimi nesmiselnimi izjavami (na primer tisto, da ljudje radi plačujejo davke), v primerjavi s katerimi bi še nekdanji ameriški predsednik George W. Bush, znan po svojih prismuknjenih bušizmih, izpadel tako rekoč kot modrec.

Gre za obnašanje, ki močno spominja na t. i. Dunning-Krugerjev učinek, ko določena oseba živi v iluziji lastne superiornosti, saj ni zmožna pravilno oceniti svojih kognitivnih sposobnosti, zato jih močno precenjuje. Poleg tega gre za osebo, ki je prispevala svoj delež k ustvarjanju bančne luknje, saj je kot članica nadzornega sveta ene od državnih bank “držala štango” pri podeljevanju nezavarovanih kreditov.

Ta oseba naj bi vodila reševanje nastale situacije. In državljani naj bi bili tega celo veseli? Češ da bomo s tem ohranili svojo suverenost. Vendar suverenost v rokah nesposobnih in/ali pokvarjenih in/ali represivnih oblastnikov ni kaj dosti vredna. Ne nazadnje je Severna Koreja ena najbolj “suverenih” držav na svetu, njeno ljudstvo pa eno najbolj revnih in zatiranih.

Servilnost sedme sile

Seveda je povsem običajno, da skušajo oblastniki – ne glede na politično barvo – vsakršno situacijo prikazati v zanje čim bolj ugodni luči in v ta namen tudi prikrojiti dejstva, če je treba. Težava je, če jim pri tem sekundirajo tisti, ki bi jih morali nadzorovati. Predvsem mediji. In prav ti so se ob objavi stresnih testov slovenskih bank (ponovno) “izkazali” s svojo servilnostjo do trenutno vladajoče opcije.

V normalni državi bi bile opisane reakcije oblastnikov predmet medijskega posmeha in/ali zgražanja. Pri nas pa ne samo, da dominantni mediji tega ne počnejo, ampak odkrito služijo njihovi promociji. Tako je eden osrednjih dnevnih časopisov ob zadnji izredno dragi zadolžitvi napisal, kako naj bi država s tem “okrepila svojo finančno moč”, drugi pa je ob razkritju bančne luknje napovedal “po petih letih sivine zopet pozitivne novice”. Agitprop, na katerega bi bil ponosen sam tovariš Ždanov!

Namesto razkrivanja razlogov za finančno opustošenje mediji skupaj s premierko zavajajo javnost s floskulami o suverenosti, enotnosti, solidarnosti. Če pa se že posvetijo vprašanju odgovornosti za nastale razmere, odvračajo pozornost od dejanskih krivcev. Predvsem tistih, ki so si izmislili razvpito ideologijo nacionalnega interesa.

Več lahko preberete na PlanetSiol.