Že pred tem je podobno mnenje izrazil britanski finančni strokovnjak Keith Miles, ki je dolga leta preživel v Sloveniji. To se nanaša na močno kontinuiteto s prejšnjim sistemom, ki je večja kot v drugih postkomunističnih članicah Evropske unije. Čeprav se ta opažanja nanašajo predvsem na stanje na področju ekonomije, na njeno zaprtost, spolitiziranost in obvladovanje položaja stare elite, pa jih je mogoče razširiti na splošno stanje duha v družbi, tega prežemajo občutja kolektivizma, egalitarizma, protikapitalizma, protiamerikanizma in drugih mentalnih naplavin nekdanjega režima.
Nekateri trdijo, da je takšna mentaliteta posledica večdesetletne indoktrinacije prebivalstva. Vendar se je ta indoktrinacija zgodila tudi v preostalih deželah tako imenovanega vzhodnega bloka. Gre za to, da s tranzicije in prišlo do transformacije “sistemskih spodbud”, ki določajo, kakšna so primerna ravnanja posameznikov, če želijo doseči socialno promocijo. Drugače povedano, socialistična občutja so na Slovenskem tako močno zakoreninjena (tudi) zato, ker se njihovo manifestiranje ljudem preprosto splača.
Tako je v mnogo družbenih “podsistemih” malodane samo po sebi umevno, da so vsi, ki tam delujejo, levičarji. Razume se jih kot napredne, človekoljubne, urbane in vse, kar je še superlativov. Kot takšne jih prikazujejo osrednji mediji. O superiornosti njihovih idej prepričujejo študente na fakultetah – predvsem tistih z družboslovnih in humanističnih smeri, ki usposabljajo bodoče ustvarjalce javnega mnenja. Biti levičar je torej “nekaj več”, je “kul”. Kdor se z njimi ne poistoveti – ali jih celo kritizira – velja v najboljšem primeru za čudnega, lahko pa že kar za nevarnega.
A ne gre samo za stvar ugleda. Gre za možnost uveljavljanja v družbi. Kdor zagovarja radikalno levičarske ideje, kdor udriha čez kapitalizem, Ameriko, desnico, Cerkev in preostale “temne sile”, hkrati pa poje hvalo tako imenovanemu demokratičnemu socializmu, je spoznan za “kritičnega intelektualca”, zato mu je pot navzgor na stežaj odprta. Če gre za književnika, mu kakšna literarna nagrada ne more uiti. Če gre za glasbenika, postane njegova glasba ljubljenka radijskih valov. Če gre za novinarja, dobijo njegovi prispevki mesto na prvih straneh časopisov ali v udarnih terminih elektronskih medijev. In če gre za politika, ga mediji razglasijo za novo upanje.
Več: PlanetSiol
