Zadnja leta je slovenski medijski diskurz poln razglabljanj o politični krizi.
Tako o krizi v smislu nestabilnosti političnega prostora, ki se kaže v vedno bolj pogostem menjavanju vlad; kot tudi o težavah, v katerih so se znašle posamezne politične stranke ali bloki. Vendar se konotacija teh razprav pogosto razlikuje glede na to, katera politična opcija je “na tapeti”, kar je povezano z splošnim, tj. izrazito “diferenciranim” odnosom do njih, se pravi benevoletnostjo do ene in odklonilnostjo do druge. Ko dominantni mediji govorijo o krizi na “levici”, to počno z dobršno mero zaskrbljenosti; ko pa je aktualna kriza na “desnici”, pa pogosto ne morejo skriti privoščljivosti.
Kriza “strank slovenske pomladi”
Če se je v času po evropskih volitvah omenjalo predvsem težave, s katerimi se sooča levica, se je po julijskih predčasnih parlamentarnih volitvah “krizni fokus” preusmeril na desnico. Politični blok, ki se je nekoč poimenoval kot “stranke slovenske pomladi”, je na teh volitvah doživel zgodovinski neuspeh. Dobil je manj kot tretjino volilnih glasov, ena od strank pa je celo izpadla iz parlamenta. To pomeni, da njihovo število poslancev ne omogoča preprečitve morebitnih ustavnih sprememb, ki bi si jih zamislila vladajoča koalicija.
Res je, da je na teh volitvah večina etabliranih strank – ne samo tistih na desnici, ampak tudi onih na levici – dosegla slab rezultat. Vendar pa je levici (ponovno) uspelo lansirati t. i. “nove obraze”, ki so pritegnili velik del tistih volivcev, ki so jih stare (in manj stare) stranke tega pola razočarale. Medtem je desnica vztrajala pri obstoječi strankarski ponudbi, zato ni bilo nikogar, ki bi lahko kompenziral manjkajoče glasove.
Ta rezultat še toliko bolj bode v oči glede na to, da je sledil izrazito neuspešni vladavini levice. Očitno tudi zelo slaba zapuščina zadnjih dveh njenih vlad (Bratuškove in še pred tem Pahorjeva vlada) ni bila dovolj, da bi državljane prepričala o tem, da si desnica ponovno zasluži priti na oblast. Delno so k temu prispevale “objektivne okoliščine”, predvsem krivična obsodba vodje SDS Janeza Janša, ki je tej stranki odvzela del volilne podpore. Vendar bi se poraz “pomladne opcije” najverjetneje zgodil tudi v primeru, če Janša ne bi bil obsojen.
Zgrešena teza o “koncu tranzicije”
V zadnjem času se je v tistem delu javnosti, ki je načeloma naklonjen političnim silam desno od sredine, razširila teza o tem, da je tranzicija v Sloveniji dokončno končana, zato naj tudi t. i. pomladna paradigma ne bi bila več aktualna. Iz te teze izhaja stališče, da se s preteklostjo ne gre kaj posebej ukvarjati, da je treba sprejeti stvari takšne, kakršne so, in se usmeriti v prihodnost, v razvoj.
Ta teza je kljub svoji atraktivnosti (le kdo se ne strinja z usmeritvijo v prihodnost) naivna, če že ne zgrešena. Predpostavlja namreč (četudi implicitno), da je situacija v državi bolj ali manj normalna, zato lahko politika deluje po podobnih principih in s podobno agendo kot v primerljivih evropskih državah. Vendar je težava ravno s to “primerljivostjo”. Če razumemo tranzicijo kot proces, ki pomeni dejansko vzpostavitev principov in vzorcev delovanja, značilnih za razvite zahodne družbe, potem nikakor ne moremo reči, da je končana.
Država, v kateri imajo zakulisni centri moči, ki izhajajo iz struktur nekdanjega režima, ne samo prevladujoč vpliv na sprejemanje političnih odločitev, ampak tudi zmožnost, da prek spolitiziranega sodstva odstranjujejo svoje nasprotnike, nikakor ni evropsko primerljiva.
Da bi se lahko ukvarjali z “vprašanji prihodnosti”, je potreben ustrezen sistemski okvir. Da bi Slovenija lahko dosegla razvojni preboj, so potrebne korenite reforme na vseh ključnih področjih družbe, od gospodarstva in financ prek zdravstva in šolstva do pravosodja. Da pa bodo te sploh izvedljive, je potreben korenit prelom z dediščino nekdanjega režima.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
