Mitja Štular, sicer doktor elektrotehnike in strokovnjak za telekomunikacije, se te dni poslavlja od svoje funkcije. Svetu je predsedoval od leta 2012. V tem času je bilo večkrat mogoče slišati, da svet posega v avtonomijo novinarjev in se vmešava v njihovo delo. Manjkalo ni niti očitkov o političnem vmešavanju in pritiskih.
Povod za pogovor z njim je bil protest novinarjev in aktivistov na seji programskega sveta, ki je na sedežu RTV Slovenija potekala v ponedeljek, kjer je bilo videti tudi napis: “Smrt janšizmu, svoboda narodu.” S Štularjem smo se pogovarjali o njegovem pogledu na vlogo programskega sveta RTV Slovenija, avtonomiji medijev, ideološkosti RTV ter odnosu med politiko in novinarstvom.
Kako ste kot predsednik programskega sveta RTV Slovenija doživljali protest na vaši zadnji seji?
Sklepam, da so se za te proteste odločili, ker smo odprli vsebinsko razpravo o kakovosti novinarskega dela, o spoštovanju zakonov, programskih standardov in poklicnih meril. Če programski svet ne sme odpirati takšnih razprav – kar se mi zdi, da je stališče novinarjev, saj sem dobil tudi precej sporočil aktivov in sindikatov o tem, da je nedopustno, da se programski svet pogovarja o kakovosti novinarskega dela –, potem ne vem, kaj lahko počne.
Zakon je popolnoma jasen – piše, da se mora programski svet do pritožb, pripomb gledalcev in poslušalcev opredeliti. Če se mora do tega opredeliti, mora o tem tudi razpravljati, in to na konkreten način. Moti me velika netoleranca novinarjev, da bi kdorkoli sploh odpiral vprašanje o kakovosti njihovega dela.
Karkoli kdo komentira ter kadarkoli bi se kdo želel pogovarjati o napakah, sprejemljivosti in ravni poročanja, se to interpretira kot nedopusten poseg v novinarstvo. S tem se absolutno ne strinjam.
Ker je to hiša s posebnim statusom, javni zavod posebnega nacionalnega in kulturnega pomena, ker se tudi financira tako, da vsi državljani prispevamo za nastajanje programa, bi moralo biti vsem v interesu, da se takšne razprave, seveda na ustrezni ravni, argumentirano in brez nedopustnih pritiskov, opravijo in da se tako kakovost dela izboljšuje.
Podobno je tudi v sodstvu. Če sodniki izrekajo sodbe v imenu ljudstva, je nesprejemljivo stališče, da se tega ne sme komentirati. V podobnem položaju smo se znašli, ko smo dobili sodbo višjega sodišča v postopku imenovanja generalnega direktorja. Tudi o njej se je treba pogovarjati in jo tudi z vsebinskih vidikov temeljito osvetliti.
Je šlo v javnem diskurzu po vašem mnenju kdaj predaleč? Je bila kdaj kršena novinarska svoboda?
Zelo jasno ločujem dve ravni. Govorim seveda z vidika predsednika programskega sveta in RTV-hiše. Eno je notranje delovanje RTV. Novinarji, ustvarjalci programov, uredniki imajo vsaj tri dokumente, v katerih je zelo jasno zapisano, kako in po kakšnih standardih se morajo ravnati. To so zakon, programski standardi in poklicna etika.
Drugo so razne izjave in komentarji tretjih oseb, zunaj hiše, ki imajo lahko svoje mnenje o tem, kaj se na RTV dogaja in kako dober je program, ki ga ustvarja. Če gredo ti komentarji pod raven neke splošne kulture komuniciranja, je seveda to slabo in takšnih stvari ne moremo podpirati in zagovarjati. Je pa treba vedeti, da so to subjektivna mnenja zunaj hiše.
Sprenevedanje je, če se novinarji in združenja množično odzovejo, ker je nekdo nekaj rekel o RTV, hkrati pa imamo na RTV kup nerešenih stvari, o katerih se nihče ne bi želel pogovarjati. Ta diskrepanca me moti. Pripravljeni smo tri tedne razpravljati o tem, da je nekdo bodisi napisal tvit bodisi dal izjavo o nekem prispevku na RTV, hkrati pa nismo pripravljeni niti ure nameniti pogovoru o kakovosti svojega dela. To pa je tisto, k čemur smo prioritetno zavezani.
Novinarstvo kot četrta veja oblasti – pogosto se ga tako imenuje in v resnici to tudi je – je v popolnoma drugačnem položaju kot preostala javnost. Skozi medijski kanal vsak dan dosegamo po nekaj sto tisoč gledalcev, poslušalcev ali uporabnikov spleta.
Nepreverjena novica, slabo pripravljen, žaljiv, škodljiv prispevek lahko tistemu, ki se ga dotika, naredi nepopravljivo škodo. Tega se ne da popraviti z nobenim demantijem ali tožbo na sodišču, čeprav se ta morda po nekaj letih uspešno konča. Poti nazaj ni. Popravka ni, zato je stopnja odgovornosti med ustvarjalci programov bistveno višja. Vsaj morala bi biti.
Kako komentirate tvit Janeza Janše o prostituciji na RTV? V Odmevih se takrat do njega niste jasno opredelili.
Po mojem mnenju je šel predaleč. Mislim, da ton in izbira besed nista bila primerna, in verjamem, da sta užalila. Če je hotel sporočiti tisto, kar je pozneje povedal, bi se to dalo narediti na precej bolj kulturen način. Že takrat sem to jasno povedal, a sem verjetno izbral drugačen vrstni red, kot je pričakovala voditeljica.
Najprej sem povedal tisto, kar se mi je zdelo za človeka znotraj RTV-hiše precej bolj pomembno in bi moralo biti deležno bistveno večje pozornosti kot tvit politika, ki je v opoziciji in ki je reagiral na zelo nekorekten in neprofesionalen prispevek. Ko so se odprle razprave, bi se vsi pogovarjali zgolj o tvitu, nihče se pa ni hotel pogovarjati o kakovosti tega prispevka. Čeprav je res, da drug drugega ne opravičujeta.
Kdo je odgovoren za prispevke z nepreverjenimi informacijami?
Mislim, da je odgovornost deljena. V zadnjih razpravah v programskem svetu smo predvsem od vodstva zahtevali, da se do različnih primerov, domnevnih napak, prispevkov, ki so bili deležni tudi kritik gledalcev in poslušalcev, opredeli. RTV ima tri direktorje – generalnega direktorja, direktorico TV in direktorja radia. Praksa je bila, da smo, ko smo zahtevali pojasnila, prepogosto dobili zgolj pojasnila novinarjev ali urednikov. A za programski svet ni kontaktna oseba novinar ali urednik, ampak vodstvo. To bi se moralo do stvari, pri katerih se pojavijo nepravilnosti ali obstaja utemeljen sum, opredeliti in reči: to dopuščamo in tega ne. In morali bi tudi ustrezno ukrepati.
Pogovarjala se je Urška Makovec. Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
