M. Štular, Slovenski čas: Bitka za interpretacijo

Stvari gredo vedno bolj narobe, a je vedno manj glasov proti

Ko je junija 2013 na zborovanju v Unionski dvorani v Ljubljani nastala Civilna družba za pravično Slovenijo, smo v Deklaraciji za pravično Slovenijo zapisali, da je Slovenija postala talec centrov moči, ki so nam ugrabili državo in ukradli denar. Ko smo se julija 2014 ob prvi obletnici delovanja in teden dni pred državnozborskimi volitvami zbrali na Slomškovem trgu v Mariboru, smo ugotovili, da se stanje ni izboljšalo in da je Slovenija še bolj zašla na stranpoteh prehoda v demokracijo. Opozorila in zahteve, ki smo jih zapisali že pred letom dni, so danes enako aktualna, problemi so ostali nerešeni, posledice pa vse bolj grobo občuti vedno več ljudi.

Ljudje smo se znašli v stiski. Zdrava pamet nam govori, da slabo gospodarimo z državnim premoženjem in javnim denarjem; da gradimo predrago državo, ki ne daje perspektive niti mladim niti starejšim; da s poštenim delom ni več možno normalno uspeti; da odgovorna vodstvena mesta ne zasedajo najboljši, pač pa najbolj poslušni; da razsipavamo davkoplačevalski denar za nepotrebne stvari; da kaznujemo nedolžne in ščitimo krive; da nam prodajajo meglo in zakrivajo resnico; da se stvari slabšajo in ne izboljšujejo.

Z zdravo pametjo proti toku

A nas po drugi strani odhajajoča vlada s svojimi javnomnenjskimi glasniki prepričuje, da smo v zadnjem letu veliko dosegli. Vse pogosteje nam dopovedujejo, da pravzaprav ni nobene potrebe, da bi imeli lastno mnenje, saj se spodobi institucijam zaupati, ne glede na to, ali delajo kakovostno in pravično ter v interesu države ali ne. Kritika, pa naj bo še tako dobro argumentirana, je običajno sprejeta negativno in je postala neželena motnja v sistemu, zdrava pamet pa plavanje proti toku ter tveganje in nevarnost za vse, ki jo premorejo in na glas izražajo. V takšnih razmerah je logično, da gredo stvari vedno bolj narobe, a je vedno manj glasov proti.

Med ljudi se je razlezel strah, ki sili v dve vrsti ukrepanja ali obnašanja: emigracijo v tujino z upanjem, da so tam stvari bolj normalne, ali emigracijo v notranji svet svojih najbližjih, kjer se ukvarjamo zgolj sami s sabo in se hkrati delamo, da nas dogajanje v družbi ne zanima in da se nas sploh ne tiče. V obeh primerih se želimo ograditi od okolja, ki grobo tepta zdravorazumsko dojemanje dejstev in stvarnosti. S tem smo storili natančno tisto, kar oni, ki si oblasti ne zaslužijo, a jo zasedajo, od nas pričakujejo. Tihe, marljive, neproblematične davkoplačevalce, ki polnijo državno blagajno, potrpežljivo prenašajo razne neumnosti in prepuščajo oblast drugim, trpljenje, ki jim ga oblastniki povzročajo na tem svetu, pa osmislijo z nastavljanjem drugega lica in plačilom v večnosti.

Prirejena medijska slika

Državljani smo vsakodnevne žrtve medijske bitke za interpretacijo. V njej ni zelo pomembno, kaj se v resnici dogaja – bolj pomembno je, kako državljanom to mediji prikažejo ali zamolčijo. Ni pomembna prava vsebina, pač pa oblika in šminka. Ni pomembna resnica in celovita slika, šteje zgolj vtis, ki ga dobimo ob poročanju in komentiranju medijev. Dogodka, ki se je zgodil, a mediji o njem ne poročajo, ni. Dogodek, ki se ni zgodil, a ga mediji navajajo, je. Tisti, ki odločajo o tem, kateri dogodki so in katerih ni, odločajo o našem dojemanju stvarnosti. Moč, ki jo imajo nad nami, je ogromna. Žal pa prepogosto zlorabljena skozi instrumentalizacijo prevladujočih medijev, ki kot četrta veja oblasti določajo naše dojemanje družbe in politike, preference ter ravnanje, ne nazadnje tudi volilno (ne)izbiro.

Zapisanemu povsem pritrjuje potek in razplet nedavnih državnozborskih volitev, pri katerih so mediji igrali ključno vlogo. Na eni strani so zelo poudarjali konflikte znotraj pomladnega tabora in nesodelovanje med sicer sorodnimi strankami ter še posebej obsodbo Janeza Janše v procesu Patria. Neverjetno je, da so nas volivce s procesom Patria napajali že tretje državnozborske volitve zapored, kar nikakor ne more biti posledica naključnosti postopka, pač pa kaže na natančno preračunanost procesnih korakov in nedvomno zlorabo pravosodja za doseganje političnih ciljev. Da obsodba ne temelji na dokazih in je zato krivična, si po številnih mnenjih strokovnjakov in po tem, ko sem tudi sam prebral sodbo in obrazložitev ter vložil veliko truda v to, da bi jo razumel, upam z vso odgovornostjo zapisati. Iz vsega je sledila zmedenost in apatičnost volivcev pomladnega tabora, veliko se jih volitev zato sploh ni udeležilo.

Več lahko preberete v Slovenskem času.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.