M. Steinbacher, Demokracija: “Zniževanje državne potrošnje ni varčevanje”

Mitja Steinbacher se je rodil leta 1978 v Mariboru. Študiral je na Ekonomsko­poslovni fakulteti in na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Je ekonomist raziskovalec na Inštitutu Fakultete za poslovne vede in doktorand s področja stabilnosti bančnega sistema. V slovenščino je prevedel Constitution of Liberty, obsežno in osrednje delo Nobelovca Friedricha von Hayeka.

Gospod Steinbacher, naj začneva z analizo slovenske tranzicije, ki očitno ni uspela, saj smo v največji gospodarski in druzbeni krizi po osamosvojitvi Slovenije. Zdi se celo, da smo kot Jugoslavija konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je slo vse narobe …

Če s tranzicijo definirava stanje prilagaja­nja, potem bi si verjetno morali prizadevati za več tranzicije. Tranzicija je v bistvu osre­dnja značilnost trga. Gre za živ organizem, ki pomeni prilagajanje okoliščinam, pa naj gre za našo gmotno ali zasebno blaginjo. Dovoli­ti je treba tudi tranzicijo navzdol. V življenju ne gre vedno le navzgor. Vrline se pokažejo, ko zaškriplje. Sedaj smo torej že nekaj časa v tranziciji navzdol, v negativnem gospodar­skem ciklu, če želite. Treba bo pošteno zavi­hati rokave in se spraviti k delu.

Spremenili smo ekonomsko-politični si­stem, odnosa do ustvarjanja in temeljnih človekovih vrednot pa ne. Izvirni greh je po moje v zaprtosti in strahu pred novim, dru­gačnim. Tujega kapitala se bojimo kot hudič križa, Pa smo s tem zamudili velik del in­vesticij, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in vse do danes prihajale v Srednjo Evropo. Še tiste redke multinacionalke, ki so želele pri nas vlagati, smo nekako odgna­li. Bojimo se konkurence, in to na vseh področjih, S to zaprtostjo in s tem odklonilnim odnosom do novega, drugačnega smo na ši­roko odprli prostor lokalnemu mešetarjenju in prerivanju. Slovenija je zmožna spraviti skupaj eno, dve Krki, druge bi morali uvozi­ti. Škoda je storjena in je visoka.

Je mogoče reči, da je velik del današnjih težav povezan s tem, da smo bili se pred četrt stoletja v enopartijskem totalitarnem sistemu, da smo živeli v planskem gospo­darstvu? Verjetno bi morali iti še nazaj; ‘temeljni, ključni vzrok za današnje težave prav gotovo tudi to, da se je pri nas med drugo svetovno vojno zgodila nasilna ko­munistična revolucija, po njej pa prisilna nacionalizacija zasebnih podjetij in obra­z lastniki kapitala, t. i. buržoazijo.

Komunizem je grozen. Ljudem odvzame čut za to, kaj je prav in kaj ne, v go­ smislu pa je uničujoč. Uvedejo se tablice, da ja ne bo kdo odstopal in da bo nadzor na tem, kdo kaj prejme in ima, popoln. Pojeva brezčutne robote, vsi so enaki.

Pojavi se potreba po visoko sposobnih in hladnih ekspertih, ki bodo povedali, kako usmerjati gospodarstvo, in bodo to računsko dokazovali. To ni naravno stanje.

In kar je se huje, na vrh pridejo tisti, ki znajo ugajati avtoriteti, najboljši pa so poti­snjeni v ozadje. Vsa ta dolgotrajna negativna selekcija nas je pripeljala v stanje, kjer ljudje brez kompetenc ocenjujejo tiste s kompeten­cami. In pri kompetencah sploh ne mislim le na znanje, temveč morda se bolj na vredno­te, kot so poštenje in visoki etični standardi. Ocenjevati bi morali ljudje z visokimi etič­nimi standardi in integriteto, ne nujno tisti z briljantnim znanjem. Veste, ljudje z veliko znanja in z malo dostojanstva so precej ne­varnejši od tistih z manj znanja ter več inte­gritete in dostojanstva.

Bistri z visokimi etičnimi normami morajo v našem sistemu biti zelo močni, da sploh preživijo, Brezobzirnosti je, kolikor želite. Lahko bi rekel da podobno, kot so je bili de­ležni lastniki kapitala pred revolucijo, ki jo omenjate. Danes so v Sloveniji buržoazija, s katero je treba obračunati, tisti s kombinaci­jo vrlin in znanja. Ja, kdo pa bo dvignil naše gospodarstvo, če ne ravno ljudje z znanjem in vrlinami, mi povejte?

V letih 1990-1992 je takrat vladajoči koa­liciji Demos uspelo izpeljati osamosvojitev Slovenije, zmanjkalo pa ji je moči in časa za pravi prehod iz socialističnega v tržno gospodarstvo, saj je Peterletova vlada predčasno padla. Eden ključnih vzrokov za pa­dec takratne vlade je bil tudi spor 0 načinu privatizacije, ki naj bi ga ubrali!?

Politična vprašanja so se nanašala pred­vsem na odnos do Beograda. Tedaj je bilo edi­no logično biti za odcepitev, politično samostojnost in demokracijo. Komunizem je padal kot domine in paktiranje z Beogradom bi bilo politično nesmiselno. Zato tolikšna enotnost med tedanjimi političnimi voditelji.

Pravi karakter se je pokazal ob prvih re­snejših vprašanjih ekonomske politike, kot je denimo privatizacija, ki jo omenjate. Privatizacija s certifikati ni dala pravih lastni­kov, ampak je ob javnem zgražanju nad ka pitalom iz tujine in trdnem nadzoru nad bankami na široko odprla vrata interesom po menedžerskih prevzemih in nadzoru nad certifikatskimi podjetji. In ti so danes v največji meri krivci za hirajoče gospodarstvo. Poglejte podjetja v krizi: v veliko primerih je zadaj izčrpavanje denarnega toka za potrebe menedžerskih prevzemov.

Mnogo bolje bi bilo ta podjetja kar se da hitro prestrukturirati in vpeljati začasne uprave iz tujine ter jih nato postopno proda­jati na odprtih dražbah. S tem bi se v celoti izognili tajkunskim zgodbam, podjetja pa bi lahko svoj denarni tok nemoteno usmerjala v financiranje svojih poslovnih operacij in ne v nakupe samih sebe. Cena tega eksperimenta je visoka in še ni dokončna,

Temeljitega preloma s prejšnjim sistemom ni bilo niti na področju sodstva. Kot pa vemo, je prav pravna država, neodvisno in profesionalno sodstvo eden temeljev za do­bro delovanje svobodnega trga …

Ja, res je. Vendar bolj od samega spoštova­nja zakonov je pri vladavini prava pomemb­na integriteta sodnika, torej razsodnika z zlatim žezlom. Vladavina prava ne pomeni le hitrega in učinkovitega kaznovanja tistih, ki kršijo pravila, temveč predvsem to, da morajo biti pravila skladna s temeljnimi nače­li in vrednotami naše civilizacije ter veljati enako za vse. Občutek je, da niti prvo niti drugo v naši družbi ne velja kaj prida. Če ne spremenimo odnosa do pravil, kar je se­stavni del vzgoje in se začne v družini, potem nismo naredili veliko.

Ključno pri pravu je, da so kazni vzgojne in taksne, da odvračajo potencialne kršitelje od neželenih dejanj in s tem v družbi ohra­njajo harmonijo ter omogočajo plodno sode­lovanje med ljudmi, svobodni trg, kot pravi­te. Namesto tega pa živimo v dobi pravic in smo povsem pozabili na odgovornosti. Polna usta so nas pravic, le malo pa smo pripravlje­ni sprejeti odgovornosti. Tisti, ki jim danes se kaj pomenita resnica in spoštovanje med­sebojnih dogovorov, so praktično postavlje­ni ob rob. V taksnem okolju ne more vzni­kniti zdravo in uspešno podjetništvo, saj je pomembnejše, kdo bo koga okrog prinesel in kdo se bo bolj na račun koga okoristil.
Naša mentaliteta ni na ravni recimo Av­strijcev ali Nemcev, zato se ne smemo čuditi, če smo pajdaška in precej nepravna družba,
v kateri zmagujejo zviti in izmuzljivi. Želja po imeti standard Avstrijcev in Nemcev je v taksnih okoliščinah podobno, kot bi gledali svojo ljubezen skozi nepredušno okno, kako bi jedla sladoled, vi pa bi jo želeli osvojiti z besedo. Treba je najti način, kako odpreti okno in pri tem biti dovolj pogumen.

No, kljub temu je bila Slovenija v devet­desetih letih prejšnjega stoletja »zgodba 0 uspehu«, kot je v tistih časih večkrat dejal takratni predsednik vlade Janez Drnovšek!? 

Udobno smo se peljali, vendar ne v povsem pravo smer. V ekonomiji je tako, da imajo od­ločitve poleg kratkoročnih tudi dolgoročne posledice, pa se mnogokrat zabriše sled med stanjem in razlogi zanj. V bistvu smo že ta­krat imeli indeksirano gospodarstvo, z lahko dostopnostjo denarja v gospodarstvu in nena­vadno sprego med podjetji in bankirji. Manj smo ustvarjali, kot so govorile številke.

Taksno stanje je precej poganjal uravnava­no drseč tečaj tolarja in celovita ekonomska politika spodbujanja izvoza. Češ, tuje povpraševanje nam bo pognalo gospodarsko rast. Lahka prisotnost denarja je v gospodar­stvu rojevala inflacijske pritiske in umetno napihovala standard ter vero v pravilnost našega početja. Padli smo v denarno iluzijo, kot to imenujemo ekonomisti.

K temu dodajmo zavračanje tujega kapi­tala ter naveze med bankami in podjetji, 0 katerih sem prej govoril. Dobimo gojišče za menedžerske prevzeme. Za piko na i ima­mo vseskozi enega najbolj krutih trgov dela v Evropi, pregovorno počasno birokracijo in vseskozi tudi slabo delujoče sodstvo. Ko vse to seštejemo, postane slika precej čista.

Že takrat smo torej v resnici bili na vlaku izgubljanja konkurenčnih prednosti, ki pa se jih nismo niti mogli zavedati in katerih po­kojni Drnovšek ni doživel,

Sredi prejšnjega desetletja, ko je bila v Slo­veniji visoka gospodarska rast, v času prve Janševe vlade pa so se v svetu že začeli ka­zati zametki svetovne finančne krize, ki je kulminirala s propadom investicijske ban­ke Lehman Brothers 15. septembra 2008. Zakaj je takrat prišlo do finančne in go­spodarske krize svetovnih razsežnosti?

Zgodba je zapletena in prepletena. Podiranje domin finančnega sistema se je začelo precej pred sesutjem sekundarnega trga nepremičnin v ZDA. Ta se je sicer zlomil zaradi prevelikega obsega stanovanjskih gra­denj in posledičnega padca cen stanovanj. To je za sabo potegnilo plaz nevračanja stanovanjskih kreditov. Na te posojilne pogodbe je bilo vezanih veliko izvedenih finančnih instrumentov, ki so jih izdajale številne finan­čne institucije, kupovali pa vsi po vrsti, saj so bili dogmatsko označeni kot brez tveganja.
Navidezna netveganost teh papirjev je sprožila pravo vnemo po prostem izdaja­nju tovrstnih izvedenih papirjev in dodatno vzburjala trg. Kupci teh papirjev so postajali kar vsi povprek. Izvedeni papirji so se nana­šali na vse, kar si lahko zamislite. Posel je bil velik in navidez brez tveganja. Vso vnemo najlepše ponazarja Charles Prince, nekdanji direktor Citigroupa, ko pravi, da se je plesalo, dokler je orkester igral. Plesale so banke, zavarovalnice, zakladnice in podobne velike finančne institucije ter povsem navadni ljudje iz domačega naslanjača.

Ko se je začelo unovčevanje zavarovalnih klavzul sprva manjsšga dela teh instrumen­tov,zaradi nevračanja stanovanjskih kreditov, je glasba postajala vse manj razumljiva, ples pa vse manj razburljiv in vse bolj nepri­jeten. Brezglavi užitek je izdajatelje in lastnike papirjev pritiskal ob zid in v vedno večji obup. Precej hitro se je negotovost začela prenašati na vse, ki so izvedene papirje držali v bilancah. Ko se je panika prenesla na med­bančni trg, se je zgodba iz finančne prevesila v bančno-gospodarsko. Od tod dalje govorimo 0 bančno-gospodarski krizi, ki pa je za vsako državo specifična.

Slovenija pod Pahorjevo vlado se na sve­tovno finančno krizo, ki je butnila tudi k nam, ni znala odzvati, prav tako ne slovensko gospodarstvo, ki je bilo zaradi taj­kunskih prevzemov in prepletenega lastni­štva izčrpano …

Slovenska vlada se je v tern obdobju iz­razito zadolževala na mednarodnih finan­čnih trgih. Zadolženost danes znaša okrog
19 milijard evrov in se je v obdobju traja­nja bančno-gospodarske krize več kot pod­vojila. Zadolžitev je danes nekje na meji maastrichtskih kriterijev in se ni kritična. Zaskrbljiv in kritičen je tempo zadolževa­nja in visoka cena za najem novega dolga. Danes znaša obrestna mera za zadolževanje Slovenije na finančnih trgih nekaj manj od sedmih odstotkov, kar je zelo visoko. Dodatno zadolževanje po teh cenah je nesmiselno.

Bančno-gospodarska kriza je v Sloveniji v prvi vrsti razkrila izrazito slabo poslovanje bank in preprečila izpeljavo številnih do­mačih prevzemnih zgodb. Poglejte seznam podjetij, ki so danes v težavah, njihovo zgo­dovino investiranja denarnega toka, in do­bili boste precej enoznačno sliko: mnogim je skupen poskus menedžerskega prevzema matičnega podjetja. Nekaj je tudi takšnih, ki so pač zaspala pri razvoju in izpadla s trga.

Zakaj je torej menedžerki prevzem lahko nevaren? Z menedžerskim prevzemom, če je izveden na način uporabe denarnega toka matičnega podjetja, se denar zavrti iz matičnega podjetja na posebej za to ustanovljeno krovno družbo, kar poteka prek posebnih kreditnih linij pri bankah. Taksno početje lahko sčasoma podjetje izčrpa, posebej če krovna družba sproti potrebuje znatne vire financiranja prevzemne operacije. V času težke bančno­-gospodarske krize, ko podjetjem pada povpraševanje in bi morala biti zelo previdna pri uporabi svojega denarnega toka, je izvajanje takšnih operacij posebej tvegano.

Nič ni narobe, če menedžerji kupujejo del­nice podjetij, ki jih vodijo, vendar z lastnim denarjem. Tudi večinski lastniki lahko postanejo. Nasprotno, praksa pravi in teorija prit­rjuje, da je lastništvo uprav v matičnih podje­tjih do določene mere zaželeno, saj lahko daje signal 0 zaupanju v lastni razvoj in deluje sti­mulacijsko na prihodnji razvoj podjetja.

Z reformami, ki se jih je resno lotila druga Janševa vlada in jih je v prvi vrsti predsta­vljal finačnini minister Janez Šušteršič, se je že zdelo, da se bo Slovenija sama izvila iz krize, a vlada je predčasno padla. Na tranzicijski levici so ji očitali, da vodi tako imenovano neoliberalno agendo pretira­nega varčevanja. Vaš komentar?

Ta čas za obresti državnega dolga plačujemo okoli milijardo evrov na leto. Obstaja nevar­nost padca v dolžniško spiralo, kjer bo dolg za obresti naraščal hitreje, kot ga bomo sposobni vračati, in bomo samo za vračilo obresti mo­rali najemati nov dolg, ne da bi prejeti denar sploh imeli možnost oplemenititi. Kje od dol­žniške spirale je nas državni proračun, najbo­lje vedo ljudje z ministrstva za finance.

Znižanje javnofinančnih izdatkov je nuj­ni sveženj teh ukrepov, 0 katerih sprašujete, Brez zniževanja jayne porabe ne bo slo. In ZUJF, na katerega namigujete, je vsaj v prvi fazi bil precej kakovostno zastavljen in je šel v pravo smer, kar je v naših okoliščinah poli­tično tvegano in zasluži pohvalo.

Zniževanje državne potrošnje seveda ni varčevanje. Varčujemo, kadar imamo vi­ške, ki jih hranimo za prihodnjo potrošnjo, Dobra stvar varčevanja je v tem, da poganja investiranje. Če je državna zakladnica zadolžena,pomeni, da je v preteklosti preveč trošila. In z nadaljevanjem te prakse se ne bo rešila.

Več: Demokracija