Politični spekter je koncept, ki prikazuje vsebinske razlike med posameznimi političnimi usmeritvami. Predvsem pripadniki ekstremnih političnih usmeritev, že od nekdaj poskušajo ta koncept povsem poenostaviti na samo dve poziciji: levo in desno, brez kakršnegakoli prostora za kompromise. Seveda je v sodobni politični praksi realna podoba političnega spektra bistveno bolj kompleksna, čeprav se še vedno najpogosteje razprostira znotraj tega prostora.
Izvorno ta razporeditev sega v obdobje po francoski revoluciji, ko so desno stran parlamenta zasedli predstavniki plemstva, torej zagovorniki tradicionalnih vrednot, medtem ko so bili na levi strani meščanski liberalci. Desno krilo se je torej vsebinsko navezovalo na ohranitev statusa quo obstoječih elit in ohranjanje tradicionalnega, levo pa na zahtevo po napredku in enakosti.
Problem razumevanja
Nesporno dejstvo je, da je politični spekter oblikovan na podlagi vsebinskih razlik med političnimi strankami v razviti parlamentarni demokraciji, ki je našla svoj prostor predvsem v državah zahodnega sveta z kapitalistično družbeno ureditvijo. Zato vsa nerazumevanja tega spektra izhajajo iz sveta z drugačno kulturno in predvsem ekonomsko tradicijo. Države tega dela sveta imajo največkrat le neposrečen posnetek izvorne demokratične ureditve, zato tudi pravega političnega spektra tam ni mogoče prepoznati.
Že primer vladajočih komunistov v totalitarnih državah (Kitajska, Rusija…) postavi legitimnost, da jih sploh uvrstimo v demokratični politični spekter, pod velik vprašaj. Vsebinsko gledano so te stranke konzervativne, saj z vsemi močmi branijo privilegije svojih elit, obenem pa represivno zatirajo drugače misleče, s čemer je onemogočen kakršen koli napredek. Torej bi v bistvu s svojim delovanjem spadale na desno stran demokratičnega parlamenta. Sami sebe pa, predvsem na podlagi lažnjivega zavzemanja za socialno državo in napredek, vsiljivo postavljajo na levo.
Že Hans Eysenck je v svojih raziskavah uvidel kar nekaj eksistencialnih podobnosti med nacionalisti ali nacisti na eni strani in pa komunisti na drugi, predvsem na podlagi samovoljnega mišljenja, ki je, dokazljivo lastna obema omenjenima ideologijama. Osrednja teza Eysenckove teorije je trditev, da so demokratične in prijazne do človekove svobode le odprto misleče ideologije, medtem ko so samovoljno misleče ideologije agresivne in avtoritarne.
Še bolj nazoren je bil Milton Rokeach. Najprej potrdi Eysenckovo teorijo podobnosti med komunisti in nacisti , saj te skupine nimajo iste vrednosti svobode kot običajni socialni demokrati in kapitalisti. V svoji teoriji modela dveh vrednosti (odnosa do svobode in enakosti) nazorno pokaže nekompatibilnost avtoritarnih ideologij z demokracijo:
Socialna demokracija – Svoboda uvrščena na 1 mesto, enakost na 2. mesto
Kapitalizem – Svoboda uvrščena na 1 mesto, enakost na 16.
Nacizem – Svoboda uvrščena na 16 mesto, enakost na 17.
Komunizem – Svoboda uvrščena na 17 mesto, enakost na 1.
Paradoks slovenskega političnega spektra
Ko se je Slovenija izvijala iz primeža jugoslovanskega totalitarnega komunizma, so začele nastajati nove demokratične stranke, ki so želele zasesti celoten levo-desni politični spekter v nastajajoči parlamentarni demokraciji. Social Demokratska Stranka Slovenije (SDSS) je s svojim, iz sindikalnega gibanja nastalim političnim programom, upravičeno sodila na levo stran parlamenta. Ravno tako je bolj na levo zavijala Demokratska stranka Slovenije, delno pa tudi ekološko Zeleni Slovenije, medtem ko so SKD, SLS in Obrtniško-podjetniška stranka, opirajoč se predvsem na tradicijo, vsebinsko pokrivale desni pol.
Zgoraj omenjene demokratične stranke so, združene v koalicijo DEMOS, sicer zmagale na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji, a so na njih sodelovale tudi politične stranke, ki so ideološko temeljile na totalitarni ideologiji prejšnjega komunističnega sistema, ki jo je zastopala Zveza komunistov Slovenije (ZKS), kot takrat edina možna politična opcija. Slednje so se, s proklamiranjem nekakšne navidezne demokratične prenove, že takrat, popolnoma neupravičeno vsiljevale na levo stran parlamentarne demokracije.
Več lahko preberete na demokracija.si.
