Metod Berlec se je pogovarjal z zgodovinarjem dr. Milkom Mikolo. V obdobju, ko je vodil Sektor za popravo krivic in za narodno spravo, je izdal štiri zbornike dokumentov z uvodnimi študijami, ki se nanašajo na povojna delovna in koncentracijska taborišča ter na povojne izgone prebivalstva v Sloveniji. Za njegovo delo mu je Mestna občina Celje leta 2009 podelila svoj srebrni grb, leta 2013 pa je za znanstvene dosežke na področju zgodovinopisja prejel Zoisovo priznanje.
Lahko na kratko povzamete to katastrofo za slovenski narod v številkah? Koliko ljudi je zaradi tega umrlo, koliko jih je bilo zaradi tega pobitih med drugo svetovno vojno in po njej?
O človeških izgubah, ki jih je slovenski narod utrpel med okupacijo in v prvih povojnih mesecih, obstajajo že dokaj natančni podatki, do katerih je po več letih raziskovalnega dela prišla skupina zgodovinark in zgodovinarjev z Inštituta za novejšo zgodovino. Če povzamem nekatere podatke, ki jih o tem v svojem prispevku Smrtne žrtve druge svetovne vojne na Slovenskem in notranji obračun (objavljenem v zborniku prispevkov Odstiranje zamolčanega, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana, 2013) navaja zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič, so bile te izgube prebivalstva v Sloveniji naslednje:
1. Zaradi druge svetovne vojne je med okupacijo in neposredno po končani vojni zaradi razlogov, ki so povezani z vojno, po zdaj zbranih podatkih izgubilo življenje okoli 98.000 prebivalcev z državnega območja današnje Republike Slovenije, kar predstavlja 6,5-odstotno izgubo populacije. Ugotovljena izguba uvršča Slovenijo v evropskih primerjavah med tozadevno visoko prizadeta območja.
2. Največ žrtev so povzročili okupatorji, del pa so jih povzročili tudi Slovenci v medsebojnem bojevanju in obračunavanju, tj. v ozračju in praksi državljanske vojne, ki je potekala med okupacijo. Med okupacijo je notranji spor na Slovenskem terjal okoli 13.500 smrtnih žrtev med pripadniki različnih slovenskih oboroženih formacij ter v velikem obsegu tudi med civilnim prebivalstvom.
3. Po vojni je komunistična oblast zakrivila smrt več kot 15.000 prebivalcev na Slovenskem.
Posebno pozornost ste namenili povojnim komunističnim koncentracijskim taboriščem v Sloveniji. O tem se je v preteklosti vedelo zelo malo …
Bil sem eden prvih, ki so opozorili na to, da smo v Sloveniji po končani vojni imeli komunistična koncentracijska taborišča. Najbolj zloglasna so bila koncentracijska taborišča Teharje, Škofovi zavodi v Šentvidu nad Ljubljano, Strnišče pri Ptuju, Hrastovec, Brestrnica in Studenci pri Mariboru. Sicer so jih nekateri zgodovinarji omenjali že pred menoj, vendar so jih imenovali »zbirna«, ne pa »koncentracijska« taborišča, čeprav je takšen naziv zanje uporabljala sama Ozna, ki jih je ustanovila in upravljala. Nazivu »koncentracijsko taborišče« so se verjetno izogibali, ker niso želeli teh taborišč enačiti z nacističnimi koncentracijskimi taborišči, čeprav se komunistična koncentracijska taborišča od njih niso v ničemer razlikovala. Tako kot iz nacističnih je tudi iz komunističnih koncentracijskih taborišč njihove internirance pot vodila večinoma v smrt.
Kako pa je bilo pa s komunističnimi delovnimi taborišči? Kje so bila?
Poleg koncentracijskih taborišč so v Sloveniji že leta 1945 začela nastajati delovna taborišča. To so bila taborišča za prestajanje kazni prisilnega dela, ki so se leta 1946 preimenovala v zavode za prisilno delo. Takšna delovna taborišča so obstajala v Kočevju, na Teharjah, v Brestrnici in na Studencih pri Mariboru. Z izjemo kočevskega so vsa druga delovna (kazenska) taborišča nastala iz prejšnjih koncentracijskih taborišč, ki so jih do oktobra 1945 ukinili. Leta 1949 pa so nastala nova delovna taborišča, ki so se formalno imenovala delovne skupine. To so bila taborišča za poboljševalno delo in za družbeno koristno delo. V njih so kaznjence na »prevzgojo« pošiljali upravni organi za notranje zadeve okrajnih, mestnih in rajonskih ljudskih odborov. Takšna delovna taborišča so ustanovili povsod tam, kjer so se gradili kakšni večji gospodarski objekti, kot so bili npr. Tovarna glinice in aluminija v Strnišču pri Ptuju (od leta 1953 Kidričevo), Titovi zavodi (Litostroj) v Ljubljani, hidroelektrarne Medvode, Žirovnica, Mariborski otok itd. V ta delovna taborišča so prve kaznjence napotili julija 1949, takrat torej, ko so začeli kaznjence pošiljati tudi v zloglasno taborišče na Golem otoku.
V vaši izredno dobri knjigi Rdeče nasilje je posebno poglavje namenjeno nasilnim razlastitvam premoženja. To nas še danes tepe in se odraža v zdajšnjem gospodarskem položaju v Sloveniji, saj je očitno, da imamo premalo dobrih in poštenih lastnikov podjetij. Koliko je bilo teh razlastitev?
Po vojni je bilo na podlagi različnih predpisov izvedenih blizu 60.000 nasilnih razlastitev premoženja. Daleč največ je bilo zaplemb. Te razlastitve niso le hudo prizadele več deset tisoč posameznikov in njihovih družin, ampak so tudi pustile trajne posledice slovenskemu gospodarstvu, ki jih to občuti še danes. Z zaplembami in nacionalizacijama gospodarskih podjetij so bili namreč nasilno odstranjeni vsi najsposobnejši podjetniki, s čimer je bilo slovensko gospodarstvo obglavljeno. Upravljanje podjetij je prešlo v roke države oziroma komunistične oblasti, ki je zlasti na mesta direktorjev podjetij imenovala svoje najbolj zanesljive kadre, ti pa za vodenje podjetij niso imeli ne izkušenj, še manj pa potrebnega znanja. Ker je bila odpravljena podjetniška svoboda, nihče razen države tudi ni mogel ustanavljati novih podjetij. Vse to je nujno vodilo v gospodarsko nazadovanje Slovenije v primerjavi s sosednjimi državami, s katerimi smo se pred vojno lahko primerjali. Po podatkih študije, ki jo je leta 1951 naročilo ministrstvo za trgovino in preskrbo, je v Sloveniji tega leta osebni standard še vedno močno zaostajal za tistim iz leta 1939. Če bi po vojni ne podržavili podjetij, bi po padcu komunizma v Sloveniji tudi ne bilo treba izvajati lastninjenja, ki se je v Sloveniji sprevrglo v ropanje in uničevanje nekdanje družbene lastnine. To ropanje izvajajo večinoma nekdanji komunisti, ki so delavcem v času komunizma zatrjevali, da so tovarne njihove, sedaj pa so se prelevili v kapitaliste najslabše vrste. Posledice tega občutimo vsi državljani Slovenije, najbolj pa delavci, ki so izgubili delo in so se znašli na cesti.
Veliko ste se ukvarjali tudi s povojnimi političnimi sodnimi procesi. V knjigi Rdeče nasilje ste zapisali, da je oblast za obračun z dejanskimi in domnevnimi nasprotniki v Sloveniji zlorabila tudi sodstvo in kazensko pravo, kar je privedlo do množičnega izvajanja političnih sodnih procesov.
V času komunizma je kazensko sodstvo v Sloveniji predstavljalo samo podaljšano roko vladajoče komunistične partije. Ta ga je zlorabila za obračunavanje z »razrednimi« in drugimi »notranjimi sovražniki«. Sodišča v Sloveniji so po vojni iz političnih razlogov obsodila okoli 16.000 oseb, upravni organi pa so prostost odvzeli okoli 10.000 osebam, kar pomeni, da je bilo v Sloveniji po vojni skupaj okoli 26.000 političnih zapornikov.
V določenih primerih je očitno, da se politične zlorabe sodstva še danes dogajajo, da je v sodstvu še preveč kadrov iz prejšnjega totalitarnega režima, da ni bilo pravega preloma leta 1990 na tem področju. Se strinjate s tem?
Se. Sam menim, da bi po demokratičnih spremembah v Sloveniji vsaj na vodilna mesta sodišč in državnih tožilstev morali imenovati ljudi, ki niso bili obremenjeni s politično preteklostjo, čeprav se zavedam, da je bilo takšnih zelo malo, saj so bili razen redkih izjem vsi nekdanji sodniki in javni tožilci člani ZK. In ti kadri večinoma v slovenskem sodstvu prevladujejo še danes. Preteči bo moralo še veliko časa, da se bo v Sloveniji sodstvo »očistilo« starih kadrov ter da bodo mesta sodnikov in državnih tožilcev prevzeli mlajši ljudje, ki ne bodo ideološko in politično povezani z nekdanjim komunističnim sistemom. Šele takrat bodo vzpostavljeni pogoji, da bo slovensko pravosodje delovalo resnično neodvisno, kar je temeljni pogoj za obstoj in delovanje pravne države.
V obrazložitvi Zoisove nagrade, ki ste je dobili, so tudi zapisali, da ste s svojim delom nedvomno prispevali tako k varovanju in ohranjanju arhivske dediščine kot tudi k področju seznanjanja strokovne in širše javnosti z arhivskimi dokumenti in novimi spoznanji. V kakšnem stanju so slovenski arhivi danes?
Ker sem bil sam arhivist, vem, da delo v slovenskih arhivih poteka na visoki strokovni ravni. Za to, da občasno pride do problemov glede (ne)dostopnosti določenega arhivskega gradiva, pa niso krivi arhivi in v njih zaposleni arhivisti, ampak predvsem tisti del slovenske politike, ki zaradi lastnih interesov ni zainteresiran, da bi določeni dokumenti bili dostopni za preučevanje in objavljanje. V prvi vrsti so to dokumenti nekdanje SDV in njenih predhodnic.
Kakšne pa so vaše izkušnje z dostopnostjo arhivskega gradiva? Ali ste imeli kakšne težave priti do določenega arhiva, ki razkriva totalitarne rabote prejšnjega komunističnega režima?
Ne, nikoli. Res pa je, da se pri svojih raziskavah nisem ukvarjal z usodami posameznikov, ki so jih obravnavale SDV in njene predhodnice, zato tudi nisem uporabljal gradiva, ki je nastalo pri njihovem delovanju.
Nedavno je bila sprejeta novela zakona o arhivih, ki omejuje dostop do arhivskega gradiva, ki je nastalo v prejšnjem, totalitarnem režimu. Novelo zakona so podprli poslanci vladne koalicije in presenetljivo trije poslanci NSi, vključno s predsednico Ljudmilo Novak, medtem ko so mu nasprotovali v SDS, SLS ter poslanca Ivan Vogrin in Roberto Battelli. Kako to komentirate?
Osebno ne verjamem, da bi s to novelo zakona o arhivih njeni predlagatelji želeli doseči, da bi arhivsko gradivo, ki je nastalo v času totalitarnega režima, bilo še bolj dostopno za raziskovalce. Od strank koalicije, ki je na oblasti, bi bilo iluzorno pričakovati kaj takšnega. Njihov dejanski interes je, da se s to novelo zakona o arhivih dostop do arhivskih dokumentov, ki bremenijo pripadnike nekdanjega komunističnega režima, čim bolj oteži.
Ali vas preseneča, da v Sloveniji niso sodili še nobenemu komunističnemu zločincu? Mitja Ribičič je recimo nedavno umrl v 95. letu starosti …
Glede na to, kar sem že povedal o našem pravosodju, me to nikakor ne preseneča. Domnevam, da je bil ob »sestopu« partije z oblasti v vrhu tedanje ZKS sprejet sklep, da nobenemu komunističnemu zločincu ne bo treba odgovarjati za njegova dejanja. Kot vidimo, se je to s pomočjo slovenskega pravosodja tudi uresničilo, saj doslej niti proti enemu samemu zločincu še ni bil uveden sodni postopek, kaj šele da bi bil kdo od njih za svoje zločine obsojen.
Več lahko preberete v Demokraciji.
