Pa smo spet tam- na začetku, kamor si pogosto želimo priti tudi sicer – in to v želji, da bi svoje življenje, ki se nam morebiti zdi – tako ali drugače – zavoženo, začeli drugače, z novim elanom, s preizkušenimi prijemi, z več energije in z bolj srečno roko.
A kaj, ko so želje eno, človekova narava pa nekaj drugega, rečeno po domače: kar dobrega skujejo misli, potem z ritjo hitro poderemo.
Ob začetku novega leta in ob vseh zaobljubah, ki jih slišim, se zmeraj spomnim na nek poljski film o dveh zakoncih, ki sta se po nekaj letnem mukotrpnem, malodane nasilnem zakonu ločila, šla narazen, se po daljšem obdobju ponovno srečala, zaljubila in se še enkrat poročila v želji, da pa bo tokrat drugače, prepričana, da sta postala bolj izkušena in vesta, kaj je prav in kaj ne. Žal ni šlo vse tako gladko. Že po kratkem času sta pozabila na vse dane zaobljube, najboljše želje, celo na ljubezen, ter se pričela zmerjati, pretepati in kričati drug na drugega na povsem enak način kot se je to dogajalo, ko sta bila poročena prvič.
Ob novem letu smo tudi letos drug drugemu zaželeli marsikaj dobrega, pogumnega in tudi praktično uporabnega. A je že tako, da nam tudi sreča ne bo pomagala dosti, če ne bomo sami zavihali rokavov.
Med prazniki mi je bilo všeč, ker sem v medijih lahko zasledila veliko pozitivnih zgodb zlasti o mladih, na katerih- hočemo ali ne- še zmeraj svet stoji.
Matej Činku, ki živi na Novi Zelandiji, je med drugim povedal:”Po pravici povem, da dokler sem živel v Sloveniji,
nikoli nisem pomislil ali pa se zavedal, koliko je stvari, ki jih v domovini spregledamo, od naravnih lepot pa vse do različnih kulinaričnih dobrot … Velikokrat me tu sprašujejo, od kod sem in ko omenim Slovenijo, vsak izreče samo eno besedo: Beautiful!”
Njegove besede so me spremljale na različnih prazničnih peš-poteh preko hribov in dolin. Ob pogledu na marsikatero vasico, ki jo je za ovinkom uzrlo oko, mi je zatrepetalo srce ob vsej lepoti, ki se je ponujala očem. Žal pa je bilo potem, ko smo prišli bližje, marsikaj drugače. Namesto gostišča, ki bi številnim obiskovalcem ponujal vsaj topel čaj, smo uzrli velikanske industrijske obrate, skrite za kozolcem ali na pol podrtimi starimi hišami, ki v hribovski raj ne sodijo niti v najbolj drznih sanjah.
Po drugi strani pa so gozdovi še zmeraj polni polomljenega drevja, dračja, videti je kot razmetano, zanemarjeno in nepospravljeno stanovanje.
”Saj smo se že navadili, da je tako,” pravijo domačini in skomignejo z rameni, ko jim Simon, ki sicer živi na Danskem, predlaga, naj organizirajo udarniško akcijo ob koncu tedna, da se turisti ne bodo po nepotrebnem zgražali.
Nato je dodal še nekaj, ob čemer smo obstali z odprtimi usti. Povedal je, da so številni mladi, ki so bili tudi na
Danskem brezposelni, v naravnih nesrečah, katere so za seboj puščale razdejanja, videli možnost zaposlitve. Organizirali so se v različne tako imenovane sanacijske službe, ki so prizadeta območja spravljala v prvotno stanje. Čudno, da se česa podobnega ne domislite tudi vi, je bil rahlo kritičen in to potem, ko smo mu že drugič tisti dan zrecitirali, kako ”pridne roke” imamo Slovenci.
Pri nas bi bilo kaj podobnega nemogoče, saj so nam državo ukradli skorumpirani birokrati, ki so šli pri svojem brezplodnem delu že tako daleč, da tudi zato, da dokažejo, da na ”jablani zorijo jabolka” zahtevajo celo spremembo ustave.
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
