Prišli, sprogramirali, zmagali, je bilo geslo treh slovenskih dijakov, ki so v ZDA, na računalniškem tekmovanju z več kot 30-letno tradicijo, pometli s konkurenco.
“Letos smo se prijavili zato, da bomo zmagali. Druge možnosti zame ni bilo,” pravi Matevž Poljanc, ki je skupaj z Lojzetom Žustom in Matejem Tomcem tvoril ekipo Škofijske klasične gimnazije, ki je na finalu mednarodnega računalniškega tekmovanja v Denverju, v konkurenci 77 ekip iz ZDA, Evrope in Kanade zasedla prvo mesto.
Na vprašanje, kako gleda na stanje v Sloveniji, ki je – po drugi strani- polna jamranja, črnogledosti in čakanja na to, kaj bo za državljane postorila država, pa je Matevž trezno odgovoril, da “se je sam pri sebi sprijaznil, da mu službe ne bo dal nihče, zato si jo bo moral ustvariti sam”.
Fantje, ki gledajo na svet realno in na pravi način, so mi s svojo vedrino, znanjem ter optimizmom polepšali teden, ki je za nami.
Po drugi strani še zmeraj ne vem, zakaj točno teče kri med Palestinci in Izraelci, ne vem, čemu je moralo pasti malezijsko letalo nad Ukrajino ali zaradi tega, ker se letalski družbi ni zdelo vredno odšteti dodatnih stroškov za varnejšo traso poleta ali zato, ker so letalo sestrelili kavboji in Indijanci, ki ne bi smeli imeti niti v najbolj mokrih sanjah orožja v svojih rokah. Sanja pa se mi tudi ne, kaj smo se Slovenci zamerili bogovom, da so na naša pleča zvrnili tudi dolg do nekdanjih varčevalcev LB.
Kot da lastnih pokor, ki nam jih je ustvarila pogoltna in razvajena svojat ne bi imeli do vrh glave dosti.
Žal pa se domača politika dosti bolj ukvarja z vprašanjem, kdo bo slovenski komisar v Bruslju, kot pa s prihodnostjo, ali celo, bognedaj, z vsebino državnega proračuna, ki poka po vseh šivih. V samo sedmih mesecih je vlada porabila že skoraj ves denar, ki ga je predvidela za državne odhodke.
Namesto da bi se lotili kleščenja stroškov, bomo, kot kaže, manjko znova nadomestili s ponovnim zadolževanjem pri teh presnetih kapitalističnih barabinih, ki socialistično naravnani miselnosti drugače gredo blazno na živce. Mimogrede: če bi imela država na voljo zgolj teh 481 milijonov, kolikor jih je še ostalo, bi po plačilu manjkajočih 174 milijonov za pokojnine ostalo le 307 milijonov in bankrot države.
Medklic: z državo, kjer dobijo levi skrajneži, ki se naslavljajo s tovariši in tovarišicami, tisti, ki bi nemudoma zaustavili privatizacijo ter uvedli delavski prevzem upravljanja, močno javno upravo, ki trdijo, da je dobiček zlo, kapitalizem pa prav tako, je nekaj hudo, hudo narobe.
Enes Hodžić iz BIH je včeraj na svojem blogu, med drugim zapisal:”Od države ki je slovela po trdem in poštenem delu, se je naredila natega goljufij in prevar. To, kar sem doživel v 29 letih, kar sem tukaj, je neverjetna zgodba uničenja morale človeka in državljana Slovenije. Še kot begunec v letu 1993 sem bolje živel, kot živim kot državljan zdaj ogoljufane in prevarane države. Sramotno je tudi videti, da se ljudje zgledujete po prevarantih in lažnivcih ki vladajo,” je še zapisal.
Tudi Veri Ban ni vseeno, saj trdi, da še slepi spregledajo, Slovenci pa ne. Žal je res tako, kajti kritični postajajo vedno bolj trn v peti tistim, ki se jih kriza iz takšnih ali drugačnih razlogov še ni dotaknila, oziroma, niti slišati nočejo, da bi za stanje,v katerem smo se znašli, lahko iskali krivce tudi med politiki, ki so jim vdani in zvesti. Z nemalo bojazni pa dodam, da so na kritiko militantno alergični tudi posamezniki, ki imajo od kolapsa, v katerem smo, velike koristi.
Počasi, sramežljivo in prav nič korajžno se odpira še ena Pandorina skrinjica. Na dan prihaja, kdo vse je v zlatih časih na bankah dobival kredite. Vprašanje, pod kakšno pretvezo na primer, je do njega prišel golobradi mladenič, in kam je vtaknil- 6 mio evrov, saj je, recimo, bio plinarna, ki jo je zgradil, delovala zgolj tri mesece, terja odgovore, mar ne? Strašno me zanima, kateri bančnik je podpisan pod kreditno mapo, ki je nekemu xx Foto ateljeju iz Maribora dodelila skoraj 7 milijonov! Naj ponovim: skoraj sedem milijonov, ljudje božji, ki so danes na slabi banki, kar z drugimi besedami pomeni, da jih bomo poplačali davkoplačevalci. Slovenija se je od leta 2007 zadolžila za vrtoglavih 21 milijard evrov. Za kaj smo porabili ta denar, še zmeraj ni mogoče izvedeti. Četrtina vsega pobranega denarja je sicer šlo za pokojnine, kaj pa ostalo? Morda v subvencije za propadla podjetja, ki so jih politiki delili prijateljem?
Na sploh imamo Slovenci z demokracijo hude probleme. A to je že druga, žalostna zgodba. Še otroku lahko dopovemo, da takrat, ko pride v trgovino, ne more kupiti vsega, kar se nudi njegovim očem, če ni denarja, le Slovenci tega ne razumemo in ne razumemo.
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
