M. Miklavčič, Zarečeno: Takšni smo …

Nemčija je postala na 20. svetovnem nogometnem prvenstvu še četrtič svetovni prvak. Šele v 113. minuti, je zmago ovekovečil gol rezervista, 22-letnega Maria Götzeja. In medtem ko je ves svet stal na nogah in ploskal zmagovalcem, je eden od argentinskih nogometašev na twitterju zapisal sledeče: “Bolečina je velikanska. Od sebe smo dali vse, kar smo lahko. Žal nam je za ljudi v domovini. Ta žalost bo trajala vse življenje.”

Podobno nogometno vzdušje, a le ob drastično manjši publiki, se je le nekaj ur pred razglasitvijo zmagovalca svetovnega nogometnega prvenstva, zgodilo v Sloveniji, ko se je-kakšno minutko po devetnajsti uri- izvedelo za zmagovalce predčasnih volitev.

Za tiste, ki bolj ali manj redno spremljamo valovanje političnega utripa, je bila zmaga verjetnega bodočega premiera Mira Cerarja pričakovana, zame osebno pa prav tako ni bila nobena senzacija, ko se je v parlamentu znašla tudi ultra levica, njen predstavnik Luka Mesec JE s svojimi všečnimi obljubami dodobra ogrel srca tistih, ki so se znašli na socialnem dnu in, seveda, tudi nostalgike. Bojim se, da pa bo v družbi Združene levice, SD-ja in Zavezništva Alenke Bratušek, prav Karl Erjavec izgubil svoj primat jezička na tehtnici in se bo v bodoče moral za zahteve po neokrnjenih pokojninah pobrigati na kakšen drug način. Ne gre spregledati tudi Zorana Jankovića, ki je z različnimi nerazumnimi potezami celo v lastni trdnjavi, to je v Ljubljani, pokopal svojo stranko. To, da je Janezu Janši obrnilo hrbet 20 odstotkov volivcev, da je SLS celo izpadla iz parlamenta da bo imela NSi le pet mandatov pa je zgodba, o kateri se bodo morale pomladne stranke kaj kmalu dodobra in zelo iskreno pogovoriti med seboj. Številni zvesti volivci so raje volili Mira Cerarja, to pa bi- če bi bila na njihovem mestu- moral biti znak za alarm in za samo- izpraševanje. Boleče se zavedam, da trenutki, ko so tik pred volitvami zaprli Janeza Janšo, niso bili niti malo nedolžni, a so polena, ki so jih pomladniki ves čas izdatno metali drug drugemu pod noge, da o očitnem koketiranju nekaterih od njih z levico, niti ne govorim, vodila v pogubo. Desne stranke so pač desne stranke in če kdo med njimi pritiska na napačne gumbe, to pri volivcih ne pomeni ”širine”, raje ”veliko in neodpustljivo napako”. Še to: če bi o Janši, ki je v zaporu, več pisali tuji mediji, če bi se na anomalijo bolj odzvali tuji politiki, (kot se je verjetno pričakovalo) potem bi bilo ob takšni podpori iz tujine lažje tudi volivcem, saj bi vedeli, da ponigljavo norčevanje iz njihove liderja v slovenskih medijih nima nobene, ne pravne, ne moralne podlage.

Minulo nedeljo smo državljani dokazali, da smo še zmeraj otroci, da so trenutki, ko bomo odrasli, še zelo zelo daleč. Dokazali smo, da se zelo hitro navdušimo nad vsem, kar je novo in zavito v lep, svetleč celofan. Če nas igrača razočara, oziroma, če nam ponudijo novo, staro mirno vržemo v smeti.

V preteklosti smo se polni vzhičenega navdušenja slinili že nad mnogimi igračami in lizikami tipa LDS, Zares, DL, PS, Verjamem, itd. itd. Za nekaj kratkih ali malo daljših trenutkov so nam pomenile opij, toliko, da so se tisti, ki so stali z njimi, okoristili, nenazadnje tudi ali predvsem na račun naivnih državljanov.

Enako evforično, vzhičeno in brezglavo se je pred slabima dvema mesecema (!)dogajalo ob ustanovitvi SMC, saj je bila stranka (in je še) brez programov in prepoznavnih kadrov. Tisti, ki do obisti pozna ”pametovanje” Slovencev jo je izstrelil v orbito, in po pričakovanjih je v hipu pometla z ostalimi.

Tega ni možno nikjer v civiliziranem in demokratičnem svetu.

Tisti, ki lebdijo nad slovenskim političnim prostorom se še kako dobro zavedajo, da se ne smejo zameriti javnemu sektorju, ki še zmeraj za vsako ceno ščiti svoje polne riti in privilegije, prav tako ne z nostalgijo po preteklosti prežetih volivcev, ki volijo enoglasno in če zraven dodamo medije, ki potem z lahkoto izborijo zmago na volitvah s primernim, včasih celo hujskaškim navijanjem za ”ljubljenčke”, je to garancija za zmago, obenem pa, žal, tudi vozovnica za na vlak, ki državo pelje v najgloblje brezno.

Kratko potegnejo stranke, ki poskušajo državljanom odpreti oči ter jim dopovedati, da se bo potrebno marsičemu odpovedati, da bo tekel znoj in da ne bo šlo zlahka, če se bomo želeli nekoč povzpeti na zeleno vejo. Po logiki slovenskega povprečnega volivca lahko na naslednjih volitvah, ki jih politični analitiki napovedujejo že kmalu, zmaga tudi Jaka Štraufcigar ali Racman Jaka. Žalostno, a resnično, mar ne?

A življenje teče dalje, boriti se z mlini na veter bi bilo v težki gospodarski situaciji, ki smo ji v državi priča, brezupno početje. Tisti, ki v verjetnem bodočem premieru ne vidijo zgolj Dalajlame, se že sprašujejo, koliko bo morebitni Cerarjev ne privatizaciji, pocenil slovenska državna podjetja – tista, ki so na spisku za odprodajo? Pa koliko sposobnih, visoko izobraženih kadrov bomo izgubili, ker nam bodo zaradi brezizhodnosti pobegnili v tujino?

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.