Teden, ki je za nami, je bil podoben katastrofi, le da se tega Slovenci – vsaj večina – še zmeraj ne zavedamo. Zaradi prepričanja, da Izvoljenim in Priviligiranim pripada nekaj, kar ni njihovo, so si dotični gospodje skozi čas prilagodili tudi zakone in pravila. Če se jih zaloti s prsti v marmeladi, se le mrtvohladno pokesajo in še naprej ostajajo na položaju, druge pa za dosti manj ali zgolj in samo za ”zgled” pošiljajo na Dob.
Vlada, ki nam vlada, pa je zaradi nedoraslosti, norosti, lakomnosti, grabežljivosti in kratke pameti izgubila podporo ”zakulisja”, ki jo je nastavilo, saj jo ta- če ste danes bolj pozorno prebrali časopise, s katerimi je to ”zakulisje” tesno povezano, že začenja izza ozadja – rušiti. Novi obrazi, ki bodo znali bolj vešče vleči državljane za nos, so spet aktualni, le vprašanje časa je, kdaj bomo dobili serviranega prvega od njih.
Včeraj, ko sem lezla proti Javorču, sem v tišini krošenj, ki so v družbi vetra ”prepevale” nad mojo glavo, razmišljala, kako ”mimo” je zadnjič usekal naš ljubljeni in spoštovani predsednik s tistim nadobudnim, osnovnošolskim geslom ”Slovenec sem. Ne jamram….itd.”.
Slišalo se je podobno, kot če bi stopila na prag in kričala:”Ej, ljudje božji, ženska sem, a me slišite, ženskaaaaa sem!” V mojih koncih bi se takšnemu kričanju še krave smejale.
Prav tako bi mi bilo ‘orng’ nerodno, če bi vsakemu, ki ima pet minut časa, cmerala, da sicer ne zmorem, a vseeno ne jamram. In da bo to, da ne jamram, po novem moja največja vrlina.
Logično, da ne jamram! Komu ali čemu pa bi?! Kdo bi me poslušal?!
Komu bi bilo mar za moje smrkanje in za moj hlipajoči ”blablabla”?! Nikomur.
Itak ima vsak sam s seboj več kot preveč dela. Pa ne le to: če kdo, gredo normalnim ljudem, ki se 200 ali več ur na mesec – brez plačanih nadur – matrajo za vsakdanji kruhek, na živce jamrovci Cerarjevega tipa! Še bolj pa tisti uradniki, ki mešajo meglo po vladnih kabinetih in imajo za t. i. ”pripravljenost” po pisanju Petre Sovdat v Financah tudi do 60 % višje plače.
Tudi ”iskanje rešitev” je, če je verjeti premierovemu geslu – mukotrpno delo, ki ga moramo davkoplačevalci še dodatno plačevati. Mar gospod ne ve, da se nič ne naredi samo, da je treba za mesečno plačo – pač delati.
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
