Zadnji teden so mi vnuki pogosto sedeli na kolenih, da sem jim pripovedovala o svetem Miklavžu. Premajhni so še, da bi jih mož z dolgo, belo brado več kot toliko zanimal. Bolj so vlekli na ušesa, kdo je, od kod prihaja in zakaj želi obdarovati otroke. Razumeli so, da živi na svetu veliko otrok, ki so lačni in ki nimajo nikogar.
”Tudi mi mu bomo dali nekaj evrov, da jim bo lažje kupil darila,” sem jim dopovedovala. Ganilo me je, ko je bil Najstarejši celo pripravljen, da mu pošlje kakšen evro iz svojega hranilnika.
”Mislim, da ne bo treba! Miklavž je pravzaprav najbogatejši gospod na svetu. Pa veste, zakaj? Zato, ker ima velikooo srce. In ker ima rad otroke. V vsak pehar, poleg suhih krhljev, čokolade, mandarin in knjige, doda še polno naročje zdravja, dobre volje, ščepec porednosti in kapljico pridnosti. Žal se potem ta nevidna darila med seboj pogosto pomešajo in ščepec se spremeni v ogromen vagon porednosti.”
”Kaj bo pa tebi prinesel Miklavž?” je zanimalo Mlajšega.
Zardela sem.’‘Mene bo pa samo objel in stisnil k sebi, pa mi položil na srce, naj bom bolj pridna!” se znajdem.
”Če ti bo ostalo kaj pridnosti, jo boš dala še nam? Mamica bo zelo vesela,”so modrovali. Vse tri sem stisnila k sebi in se spominjala lastnega otroštva. V zgodnjih šestdesetih prejšnjega stoletja so starši zidali hišo, zato pri hiši ni bilo nobenega denarja. Si predstavljate, s kakšnimi lačnimi očmi smo sestre pričakovale Miklavža? Kadar so bili v peharju ruta ali bomboni, je bil to velik praznik. Največkrat ni bilo ničesar – razen parkeljca.
Eni “Miklavževi”, drugi “Dedek Mrazovi”
”Niste bile zadosti pridne,” se je opravičevala mama. Kljub temu smo vedele, da je morala plačati kakšnemu delavcu, pa je zmanjkalo, da bi ”pomagala” Miklavžu pri nakupu daril. Pogosto me jezi, ko kdo trdi, da smo v teh ”starih časih” imeli vsi približno enako. Sploh ne! Mnogim je nosil Dedek Mraz, in to obilo. Mi, iz vernih družin, smo sicer vedeli zanj, a kaj, ko so ga starši trmasto ignorirali.
Otroci nismo bili preveč natančni: vseeno bi nam bilo, četudi bi privihral iz daljne Rusije, da bi le kaj prinesel! V razredu nas je bilo po navadi okoli tri četrt ”Miklavževih”, ostali pa ”Dedek Mrazovi” Sladkarije smo si delili med seboj. Spominjam se črnolasega sošolca, bili smo v četrtem razredu. Edini bombon je z nožičko prerezal na pol in ga delil z menoj. Si predstavljate, kako dragocena je bila ta polovička, da je še vse do današnjih dni ostala zapisana v spominu?
Ko so potem v poznih sedemdesetih letih odraščali moji otroci, je bilo že marsikaj drugače. Zato, ker smo bili zelo povezani med seboj, so bili dnevi, ko je prihajal na obisk Miklavž, nekaj posebnega. Četudi smo se v družini kdaj znašli v stiski, so otroci zato vedeli. Razumeli so, da je za tisto leto pač moral zadoščati topel objem, kakšna spletena kapa, rokavice. Če danes pomislim na minule čase, mi je najbolj dragoceno to, da so se znali razveseliti vsake, še tako majhne pozornosti. Včasih so dobili ”le” vsak svojo pravljico, a jo hranijo še dandanašnji.
Več lahko preberete na domovina.je.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
