V roke mi je prišla knjižica »Slovenija«. Podnaslov je pomenljiv: »Kulturna dediščina na stičišču Alp, Sredozemlja, Panonske nižine in Balkana«. Napisal jo je znani Janez Bogataj. Lični priročnik nas popelje skozi vse oblike človeškega ustvarjanja. Strani so oblikovane tako, da slikovno gradivo dopolnjuje kratek tekst, ki je zaradi tega skoraj nujno površen. Zato to ni poglobljena študija, temveč splošen pregled čez celotno obzorje slovenske kulturne dediščine.
Običajen Slovenec tako pravzaprav ne zve nič novega, saj je naša kulturna dediščina naša zato, ker živi z nami, v nas in se pojavlja vsakič, ko na novo praznujemo starodavne praznike ali pa na mizo postavimo hrano, ki nam je všeč. Čeprav v slovenski restavracijah nemalokrat postrežejo z dunajskim zrezkom in pomfrijem te rihte avtor ni uvrstil med našo kulturno dediščino. Kljub temu, da so bili Habsburžani naši vladarji dolga stoletja in Dunaj dalj časa naša prestolnica kakor Beograd ali sama Ljubljana. Zato čudi ali pa tudi ne, da avtor uvršča med slovensko dediščino muslimanske praznike in komunistična praznovanja, ki so naši mentaliteti tuja in prav gotovo niso in še nekaj časa ne bodo naša dediščina in to kljub temu, da bodo med nami. Islam bo, to je že očitno, pridobival na pomembnosti, drugi pa ves čas izgublja svoj pomen in je prisoten samo še zato, ker se pretakajo ogromni državni milijoni v ohranjanje nečesa, kar sodi na smetišče zgodovine, med grozljivke in izmišljotine ali pa med laži in zločine, ki so obsodbe vredni. Komunizem je le še nostalgija in fatamorgana, ki se umetno ohranja. Naj razložim.
Komunizem se umetno ohranja
Pregled obzorja dediščine je koristen, vendar ima knjižica pomembne pomanjkljivosti, ki so lahko plod namernega zavajanja ali neznanja, česar pa se pri slovitem avtorju skoraj ne moremo misliti. Najšibkejši del je prav tisti, ki obravnava našo krščansko dediščino. Tako se avtor ne sramuje napisati, da je »božič krščanski družinski praznik« in nič ne pove o Kristusu in njegovem rojstvu. Pač popolnoma na liniji z vladajočim tokom, ki nas vsak konec leta spominja na poganska praznovanja okoli zimskega sončnega obrata, Jezus in njegovo rojstvo pa jim je tabu. Prav tako v knjižici ne boste našli omembe jaslic, pri katerih se še danes ljudska ustvarjalnost eksplozivno manifestira (videli jih boste na sliki), pa so jaslice že vsaj 8 stoletij prisotne med nami, kajti katoličani smo jih od sv. Frančiška, ki jih je prvi postavil, hitro prevzeli za obeleženje božičnih praznikov.
Prav tako avtor na hitro odpravi vse šege in navade, ki so stkane v praznovanje velike noči. Ne le, da pozabi omeniti vsebino praznika, namreč smrt in vstajenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ampak preprosto trdi, da so šege in navade »poganskega izvora«. Krščanstvo na posrečen način vsrka vase predkrščanske navade, če le-te niso v nasprotju z vero in moralo. Zato nastane celovita in trdna edinost identitete naroda in osebe, ki sprejme krščanstvo. Kajti v krščanstvu je bistveno, da se Bog Sin učloveči, da bi nas dvignil iz greha in smrti v večno življenje z Bogom in v Bogu.
Prav na straneh, ki obravnavajo krščansko narodno dediščino, se priročnik izkaže kot zavajajoč, površen in ideološko obremenjen. Avtor bi brez težav lahko zaznal potrebo, da bi natančneje in predvsem vsebinsko pravilno razložil naše katoliške praznike (od vseh verskih praznikov se le katoliški resnično naši, ker ji praznujemo in sooblikujemo že tisoč let!), ki izhaja iz ignorantskega, oz. sovražnega vzdušja, ki jo ima revolucionarna stran do lastnega naroda in njegove identitete. Ali pa se morda identificira s to držo in ji služi? Če bi bil odgovor pozitiven, potem je nesmiselno biti etnolog. Ni namreč smiselno študirati nekaj, kar sovražiš.
Islam je podoben puščavskemu pesku
Še bolj iritantna postane knjižica, ko gre za opis novodobnih pojavov oz. praznovanj. Uvrstiti muslimanske praznike med našo kulturno dediščino? Četudi je med nami 20 % muslimanov, bodo ti šele v bližnji prihodnosti nastopili kot politično radikaliziran subjekt s svojimi zahtevami. A zavedati se moramo, da je islam podoben puščavskemu pesku. Dokler ga je malo, ni problema, ko ga je preveč, pa vse postane puščava. Islam in slovenska kulturna dediščina nista skladna, zato bo to eden od virov nemirov in sporov v naši prihodnosti. Pomislite samo na preganjanje kranjske klobase iz šol, ker je muslimanom prepovedana svinjina. Kaj se bo šele zgodilo z velikonočno šunko! Avtor tudi točno ve, da muslimanskih praznikov Slovenci ne poznamo. Še vedno so nam eksotika. Zato pa jih tudi predstavi in razloži njihovo vsebino, česar ne naredi z isto vestnostjo in natančnostjo s katoliškimi prazniki, ker dejansko predpostavlja, da jih poznamo, da vemo za njihovo vsebino, ker so naši (čeprav se v tej predpostavki moti, kar dokazujejo vsako vprašanje o katoliški veri, ki se postavi na kakšnem kvizu tipa »Lepo je biti milijonar«).
27. april med dediščino šeg in navad
Končno se moramo ustaviti še ob najnovejših praznovanjih, ki so našteti in nosijo nalepko »dediščina šeg in navad« med katerimi najdemo prosluli 27. april. Tudi tu so podatki netočni. Danes vsi vemo, da je bila takrat ustanovljena PIF, kasneje preimenovana v OF. Ta komunistični praznik je, kakor vsi njihovi praznik, prazen in brez vsebine. V resnici ga praznujejo le ostareli borci in ideološko motivirani mladci, ki po večinskih medijih o njem poročajo kot o ne vem kakšnem »oh in sploh«. A vse to je skregano z resnico. Narod pa gre tedaj na počitnice, ker je takrat »veliki teden brezdelja in popivanja«, ki se zaključi 2. maja. In nihče ni tako nor, da bi se odpovedal »plačanemu dopustu«. Vsi smo radi prosti, tiste posebej verujoči, ker smo tedaj res prosti vseh obveznosti in so dnevi popolnoma prazni vsebine, smisla in obveznosti zato delamo, kar nam paše, vsekakor pa ne praznujemo neumnosti.
Tudi dan reformacije in noč čarovnic pod kategorijo »dediščina šeg in navad«
Ko pa omenja »dan reformacije in noč čarovnic« pod kategorijo »dediščina šeg in navad« pa se človeku prav milo stori. Reformacije cela stoletja niso praznovali niti protestanti, ker – roko na srce – ni kaj praznovati. Praznovati verski razkol? Začetek 30 letne vojne? Oprostite, ampak to je tako kakor, da slavimo par, ki se loči, ali duhovnika, ki zapusti svoj poklic. Nesmisel! Slovenci smo veseli, da imamo dan pred vsemi svetimi čas, da v miru pripravimo grobove na praznik vseh svetih in spomin vernih duš, ki zaznamujeta v prvih novembrskih dneh naš prostor in čas, torej sta del naše kulturne dediščine. Dan reformacije … pač ne. Noč čarovnic? Tudi ne.
Dedek Mraz je bil vsiljen in se ga ideološko ohranja
Naj zaključim še s tremi decembrskimi dobrimi možmi. Postavljati vse tri na isto raven je nestrokovno, kajti Miklavž je zgodovinska oseba in kristjani vedno poskušamo posnemati svetnike. Če je bilo Miklavževo obdarovanje skrito, pa so kasneje nastale odrske predstave miklavževanj, ki so se sčasoma izrodile v sprevode in teater, ki smo mu danes priče. Ostala dva pa sta moderna mita. Eden kapitalistični, ki je preskočil iz reklam v nadomestek za Jezusa Boga, saj se imenuje po Malem Bogu Božiček, ker Božič ne sme biti, in ideološkega Dedka Mraza, ki je najbolj patetična figura, kar jih lahko dobimo, saj je bil vsiljen in ga tudi ideološko ohranjajo, ker nočejo ne Miklavža, ker je verski lik, ne Božička, ker je ameriški lik.
Škoda, da se lična knjižica na teh tako pomembnih točkah prelevi v nepotrebno ideološko okuženo kramo. Škoda, da se priznan avtor ne potrudi, da bi tudi na teh področjih podal verodostojno in resnično sliko, da bi tako bralec lahko koristno uporabil sicer lep priročnik za spoznavanje in raziskovanje naše, slovenske kulturne dediščine.
