Teden, ki je za nami, je bil – vsaj zame- teden največje sramote, ponižanja in nečloveškega odnosa oblasti do nas, navadnih državljanov. Dan za dnem smo spremljali grozljive zgodbe ob katerih nas je spreletaval srh, prihajale pa so iz ljubljanskega Kliničnega centra- točneje iz tamkajšnje urgence. Sta si gospa predsednica in gospod predsednik kdaj ogledala prepolne hodnike, kjer so tudi po več kot deset oziroma petnajst ur čakali bolniki na sprejem pri zdravniku? Je politiko – če je slučajno slišala – da je en sam zdravnik v času dežurstva, pregledal več kot 150 bolnikov, kaj zabolelo srce?
Verjetno ne. Ker če bi imela politika vsaj za tisočinko miligrama empatije do tistih, ki se znajdejo bolni in na robu obupa, bi svinjariji, ki smo ji priča v zdravstvu, že zdavnaj naredila konec. A je, žal, že tako, da so njej in vsem ostalim tetam in stricem, ki so nas zapeljali v maloro, stranska vrata zmeraj na stežaj odprta, če ne prav ta, pa kakšna druga, ki jih odpeljejo na ustrezno kliniko v Švico, morda še kam drugam, zategadelj jim dol visi, kaj se dogaja z navadnimi smrtniki.
Veste, kaj mi je še posebej padlo v oči? Besede, ki jih je v mikrofon in pred tv kamero povedal nek zdravnik, ki se je čudil, kako to, da bolniki in njihovi svojci s takšno mirnostjo in potrpežljivostjo prenašajo teror čakanja. Bridko sem se nasmehnila. Pa ne, da je v najbolj drznih sanjah pomislil, da se bodo gospodje, cenjeni tovariši – demonstranti dvignili zaradi takšne malenkosti, kot je človekovo trpljenje na hodnikih bolnišnice? Lepo vas prosim! Da bi jih ganil pogled na nepregledne množice, ki se – bolni, ponižani, lačni in žejni- drenjajo na urgenci in mirno čakajo, da se jih usmili edini dohtar, ki ga je skorumpirano uradništvo določilo, da jih nudi pomoč? Logično, da se takšen čudež ne more zgoditi – vsaj pri nas ne. Bolniki niso v njihovem interesu, niti v interesu tistih, ki so jih naščuvali, da so lani šli na ulico- pa ne za boljši jutri državljanov, temveč za ozke interese gospodov Izbrancev.
Normalnega človeka je sram do vrh glave ob vsem, kar se zadnje leto dogaja v naši preljubi deželici, za katero pa – to pa je res višek ironije in norčevanja- politiki celo trdijo, da nam gre na bolje. A tudi to, da se iz naše revščine v katero smo pahnjeni, norčujejo, ne gane nikogar. Gospa ministrica za zdravje za danes (ponedeljek) menda napoveduje odstop? Zakaj neki? Mar zato, ker je uvidela, da se je znašla sredi mafijske greznice, v kateri držijo zdravstvo in bolnike za vrat skorumpirani barabini, ki bajno bogatijo na račun tistih, najbolj prizadetih in ranljivih v naši družbi? Dobre tri mesece po razkritju pogodbe, po kateri bi – na primer- ljubljanski klinični center v treh letih plačal kar 771.000 evrov za vzdrževanje 41 operacijskih miz, kar je desetkrat več kot plačujejo v Mariboru, je vodstvo z aneksom – zaradi pritiska javnosti – znižalo dotično ceno. Ob podatkih, ki so pricurljali v javnost, sem nehote pomislila na narko kralja Šarića. Leta 1991, ko so ga policisti ujeli prvič, je kradel ”le” salamo in evrokrem, pozneje pa je- ko si je ”opomogel” in si spletel mrežo pravih sodelavcev- ‘napredoval’ do 27 milijardnega zaslužka! Primerjava z lobiji v slovenskem zdravstvu , žal, ne more biti zlonamerna.
Direktor ortopedske klinike v Lovranu na Hrvaškem Branko Šestan, sicer specialist ortopedije, je poslovanje iz rdečih številk spremenil v pozitivno. Kako? Na videz zelo preprosto: v sedmih letih vodenja bolnišnice je lobistom in dobaviteljem prepovedal vstop v ustanovo. S tem mu je po uspelo znižati cene medicinskih pripomočkov, čakalne dobe, na primer za operacijo kolka, so se s treh let skrajšale na vsega nekaj mesecev, za isti denar so opravili več posegov.
Slovenskega zdravstva me ni le strah – groza me je ob misli, da bi zbolela in se znašla v Kliničnem centru.
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
