M.Miklavčič, blog: Srečno, pa brez zamer!

Nič več Jugoslavije smo rekli pred dvema desetletjema, kaj pa danes? Ne vem, če smo že kdaj imeli toliko ”Juge” kot prav sedaj! Jugonostalgiki gledajo že iz vsake paštete in tistih, ki pljujejo po osamosvojitvi, je tako na spletnih forumih kot v realnosti – preveč.

Bilo bi pa fajn, ja, če bi rekli ”več Hrvaške”, kajti od njih nenehno prihajajo udarne novice o tem, kako uspešno se borijo proti tistim, ki so pomagali zakriviti milijardne finančne luknje. Nazadnje, pred nekaj dnevi, so brez milosti usekali po zdravniškem in farmacevtskem lobiju, po tistih torej, ki so se pustili podkupovati. Kaj pa mi? Sramežljivo smo pobožali nekaj zlatih ribic, piranhe pa še zmeraj plavajo na prostosti.

V letu, ki se izteka, smo si Slovenci končno natočili čistega vina tudi ob našem slavnem in hvaljenem ekonomskem modelu nacionalnega interesa pod krinko pajdaškega kapitalizma. Bankrot, četudi ga ne priznamo, ki smo ga doživeli ob razglasitvi pet milijardne bančne luknje, bo postal otipljivo boleč in krut šele tedaj, ko nas bo država, če bo hotela preživeti, privila še za kakšen davek več. Ali pa znižala javno porabo: od znižanja pokojnin naprej. Tisti, ki se tolažijo, da ”naši” tega ne bodo storili, se prekleto motijo.

Slovenci smo najbolj verni nasledniki ruskega feldmaršala Grigorija Aleksandroviča Potemkina, ki je dal na opustošenih ozemljih ob bregovih reke postaviti kulise vasi med obiskom carice Katarine Velike, da bi z lažmi o blagostanju v njenih očeh dvignil pomen novoosvojenih ozemelj.

Tudi pri nas raje zatiskamo oči pred resnico, kimamo ob pogledu na cesarjeva nova oblačila, mnogi se raje naredijo bedake, kot na primer tisti, ki so bančni luknji nazdravili s šampanjcem. Slovenija, žal, ni bankrotirala zgolj ekonomsko, po vseh šivih poka tudi pri moralnih vrednotah. Če smo realni, če zmoremo toliko poguma, da se pogledamo v ogledalo, potem si moramo tudi priznati, da denar, četudi zelo drag, se bo že kako našel, kaj pa moralne vrednote? Kako vnovič priti do njih, kako jih ponovno vzpostaviti, ko smo jih – takšni kot smo- poteptali v prah, požgali, uničili?

V zadnjih tednih iztekajočega leta smo bili priča kar nekaj izstopom. Tako minister za zdravje kot predsednik PKK sta dejala, da se ne gresta več. Če sem iskrena, moram reči, da sta me njuna repa med nogami pošteno razjezila. Namesto da bi vrgla na mizo imena stricev, ki pod krinko nacionalnega interesa in ostalih barabij izmozgavajo državo, sta raje zmuzljivo zatisnila oči in – zbežala na varno. Morda zato, da se ne bi komu zamerila? Kot državljan, ki nosi na svojih ramenih vse zgrešenosti zadnjih 20 let, imam vso pravico, da bentim in se jezim.

To, da smo tiho, zame ni nobeno junaštvo, da smo si na jasnem. Bom povedala, zakaj.

Bila sem še otrok, ko sem bila priča trpkemu dogodku: imeli smo sošolca, invalida, ki pa je bil obenem precej ”težak”. Nekoč so ga fantje pričakali na poti iz šole, ga zbili na tla, tepli, brcali in zmerjali. S tem so se mu želeli oddolžiti za vsa tožarjenja učiteljem in še komu. Stala sem le korak vstran, ni se mi zdelo prav, kar sem videla- a vseeno nisem storila nič. Še tega ne, da bi mu pomagala nazaj na bergle, ko so se ”junaki” porazgubili.

Dogodek izpred skoraj pol stoletja se mi je neizbrisno vtisnil v spomin predvsem zato, ker se še danes počutim nelagodno: zdi se mi, kot da sem reveža (ne glede na to, kako tečen je bil) tudi sama ”tepla”.

Več lahko preberete na blogu Zarečeno.