… ka je šola pogorela…
Tako imenovana brezplačna šola je tudi letos dodobra obrala že itak posušene denarnice staršev, a kaj šele bo, ko bo potrebno odšteti denar za delovne zvezke, malico, kosilo in še za tisoč drugih malenkosti, ki jih predpisujejo, pogosto nestvarni učni načrti, ki so jih pisali tisti, ki živijo daleč od realnega življenja. In njihovi različni podrepniki, ki- že kako- služijo denar na račun marsičesa, kar sodi pod rubriko ”nujno potrebno za znanje učencev”.
Prav brezplačnost, ki se kot klop drži šolskega sistema, je ena od bistvenih laži, s katerimi si mečemo pesek v oči, kar pomnim. Ne vem, kateri norec nas je prepričal, da smo lahko nanjo ponosni in se lahko z brezplačnostjo celo hvalimo doma in po svetu. A če stopimo že čez mejo, v Avstrijo, bomo za šolski paket osnovnošolčka dali vsaj 50 evrov manj kot pri nas. Pa močno dvomim, da se bodo njihovi otroci zaradi nižje cene napolnjene šolske torbe naučili manj kot naši.
Ne vem sicer, kako je drugod po zemeljski obli tudi na drugih področjih, ki se ne tičejo šolsko obarvanih financ, vseeno se bojim, da izven naših meja veliko več kot mi vlagajo v trud, da bi šole za poučevanje pridobile najboljše učitelje, ki jih lahko. Mi le nenehno tarnamo, da naše šole bore malo vzgajajo, in ob tem pogosto nehote pomislim, kako neki lahko v razredu funkcionira učiteljica, ki se izven šole obnaša, kot bi ji naključni mimoidoči naredi kaj hudega, če jo človek pozdravi, pogleda skozte in ne reče ne bev- ne mev. Ali pa tista, ki se slači pred učenci, objavlja svoje gole fotke na internetu in podobno. Vrsta moralnih anomalij je še zelo dolga.
Kako naj vtepa učencem v glave moralne nauke oseba, ki jo mladi videvajo za šankom, ko preklinja, kot bi iz tega področja imela doktorat, ki ne premore osnovne srčne kulture ne doma, ne izven šolskih sten?
Če bi bile naše šole le za odtenek manj barbarske, potem se ne bi moglo zgoditi, da bi njihovi ”produkti”, recimo sodnici ljubljanskega okrožnega sodišča, kogarkoli osrečili z razsodbo, podobno tisti, ki pravi, da revija Mladina ni storila nič nedopustnega, ko je družino dr. Branka Grimsa v sliki in besedi primerjala z družino zloglasnega Hitlerjevega propagandnega ministra dr. Josepha Goebbelsa.
Če bi imele šole v svojih programih vkalkulirane vsaj malo poštenosti, potem raznorazni mafijski politiki, gospodarstveniki, kulturniki, itd.,ne bi mogli nikoli zmagovati na slovenski sceni.
Prav tako si ne predstavljam, da bi lahko bili do vseh učencev enako pravični učitelji, ki v strahu počepnejo pred razjarjenim klicem starša svojega učenca, kateri jih brezobzirno nahruli, češ, s kakšno pravico je dobil njihov sin oceno štiri, če pa oni dobro vedo, da zna za pet. No, in če se potem – z rahlo pomočjo vez in poznanstev- ta štirica res spremeni v petico, pa da za to izvedo otroci, se tak učitelj lahko za vse večne čase obriše za spoštovanje svoje avtoritete.
Slovenci smo – vsaj kar se administracije tiče- bolj papeški od papeža. Močno dvomim, da ima še kakšen drug narod na svetu toliko opraviti s papirologijo kot ravno mi. Da ne omenjam, poleg učiteljev, še zdravnikov in ostalih, ki živijo od dobre volje uradnikov tam doli v Ljubljani. Človek se prime za glavo, ko mu je dano- takole na daleč- pogledati v papirnato kramo, ki jo mora izpolnjevati učitelj, namesto da bi se pripravljal na to, kako bo z v razredu z zadostno količino znanja vzbudil zanimanje učencev, ki – vešči interneta- pogosto vedo marsikaj, o čemer se učitelju, ki se drži učnega načrta, niti ne sanja.
Prvo popočitniško opozorilo iz Bruslja poudarja, naj naša diletantska vlada ne izgublja časa. Naj – končno že- pokažejo rezultate svojega truda in dela za dobrobit slovenske države. Žal, res se bojim, da se bodo v Bruslju krepko obrisali pod nosom, kajti tudi naši ministri in vsi ostali, so obiskovali slovenske osnovne šole, se pridno učili o amebi, in še v osmem razredu do zadnje podrobnosti analizirali podrobnosti srednjega veka, verske vojne in podoben balast, ki ga učenec v tistem trenutku, ko zapusti šolske klopi, ali še prej- definitivno pozabi.
Nihče pa jim ni vcepil v glavo svetovljanstva, širine, srčne kulture, etike medčloveških odnosov, saj ne poznam niti enega predmeta- sicer obstajajo ponekod krožki, a to ne velja- pri katerem bi se mlade ljudi, dokler je za to še čas, učili, kako živeti, skrbeti zase, da bi se učili podjetništva v lastni denarnici, olike, lepega vedenja, retorike, komuniciranja, nastopanja, skrbi za lasten videz in podobno, kar bi – zlasti dekleta- odvrnilo od tega, da bi se še v zreli življenjski dobi, na primer, pojavljala v javnosti v butastih tigrastih oblačilih, ki bi delovale smešno in groteskno, zlasti še, če bi postale ministrice države. Pa fantke, da bi jim vtepli v glave, da je zobotrebec , zataknjen za ušesom, v jedilnici nekega parlamenta enako grozen pojav, kot priti v supergah na premiero v operno hišo. Pa da je vsako delo častno in ne, da je tisto, ob katerem se umažeš, primerno le za kmete, Bosance, Romune in vse ostale, na katere se pa zna gledati zviška!
Roko na srce: kakšen tečaj retorike bi si morali najprej privoščiti sami učitelji, saj bi mnogi raje vtaknili glavo v levji gobec, kot da bi javno nastopali brez plonk ceglca v roki.
Psihologi pravijo, da še nikoli doslej nismo imeli tolikšnega deleža otrok, ki jim je za vse vseeno. Otroci naveličano žvečijo žvečilni in momljajo: “Brez veze, kaj je rekla učiteljica. Pa kaj, če je rekla.” Se kdo čudi, da je temu tako? Tisti trenutek, ko otrok vidi, da je sošolec poklical domov očeta in je ta, takoj zatem, prihrumel v šolo skupaj z odvetnikom, ki je dodobra spovedal učitelja, je v razredu za vekomaj izgubil avtoriteto. Od tistega trenutka naprej, ko je dovolil, da ga eden od staršev izsiljuje, lahko gre edinole ceste pometat. Drugega mu ne preostane.
Več: blog Zarečeno
