Bilo je že pred leti, ko sem pisala o še zadnjem živečem potomcu ene – nekoč najmogočnejše kmetije nekje na Gorenjskem. Ves čas, kar mi je razlagal podrobnosti svoje- a le zanj- krute usode, sva hodila po mejnikih, on je v roki držal gorjačo in budno opazoval sosede in naključne mimoidoče, kdo med njimi bi lahko bil potencialni tat in lopov, ki bi mu ukradel kakšen kos ničvredne krame, ki je edina še ležala povsod naokoli hiše. Sprt je bil z vsem, celo oženil se ni nikoli, ker so mu starši vtepli v glavo, da je ni babnice pod tem soncem, ki moškega ne bi želela najprej okrasti, potem pa grdo zavreči. Kozolec se je že bogvedi kdaj na pol podrl, v hlevu ni bilo več nobenega enega repa, marsikakšen kos zemlje pa je prešel v tuje roke zgolj zato, da je možakar lahko plačeval sodne stroške, ki niso bili majhni.
Zadnje čase, ko s trpkostjo v duši nemočno opazujem, kako grdo ravnamo z deželo, ki je hkrati tudi moja domovina, kako jo v besu in nekontrolirani razdiralni strasti trgamo na kose, teptamo pod nogami, rušimo in uničujemo, ne morem doumeti, da je vse to, kar vidijo moje oči, resnično. Sovraštvo, ki nam je zameglilo pogled in opralo možgane, nam vsem skupaj koplje globoko jamo, v katero bomo zdaj zdaj zgrmeli- če že nismo. Aleksander Čeferin, znani odvetnik, je prejšnji teden, enemu najbolj razvpitih sodnih procesov na rob, izjavil: “Verjemite mi, da nas je lahko močno strah živeti v taki državi. Nikoli ne vemo, kdo je naslednji …”
Pa dvomim, da so ga tisti, ki bi ga morali, slišali. Pa s tem ne mislim na sodnike, tožilce, ustavne sodnike, ki po domače, na kakšni skriti lokaciji, krojijo sodbe, vsem na očeh. Mislim na sodržavljane, ki so – željni zadoščenja, zahtevali kri – in so jo dobili. Ob tem pa ni nihče kaj dosti razmišljal, da se je v našem mladi državi zgodilo nekaj prelomnega, nekaj, zaradi česar nas bo lahko že jutri bolela glava. Obsodba brez dokazov ni milni mehurček, to ni palica z enim samim koncem. Če nam takšni- prejšnji teden doživeti sodni epilogi – pridejo v navado, potem se nam, državljanom, slabo piše. Slej ko prej se lahko zgodi, da nas bodo vrgli v ječo kar tako, zgolj zato, ker tožilcu ne bo všeč barva naših čevljev. In medtem ko bomo gnili za rešetkami, se bo prepozno kesati in obžalovati, da nismo – ko je bil še čas – takšnemu obnašanju stopili na rep.
Vse se vrača – vse se enkrat plača, pravi prastar pregovor.
Malokdo ta trenutek res nihče točno ve, kdo pije in kdo plača, kajti vedno bolj glasni so tudi tisti, ki bi še naprej radi živeli na račun države, na račun izmozganih davkoplačevalcev. Zato nasprotujejo varčevanju, češ, da je nepotrebno, da nas bo pognalo čez rob. Janez Šušteršič, bivši minister, pa svari: ”Tisti, ki so se veselili, da je Mednarodni denarni sklad priznal nespametnost varčevanja in da to napoveduje večje spremembe v pogojih, ki jih bo postavljal državam v programih pomoči, bodo morali priznati, da so poročilo prebrali narobe, oziroma ga sploh niso.”
Glavna napaka, ki jo poročilo priznava, je – po njegovem- podcenjevanje politične ekonomije. Mednarodni denarni sklad se je preveč zanašal na razumno politično podporo v korist reform.
Več: blog Zarečeno
