Peter Kraljič, nekdanji direktor in svetovalec, je na vprašanje, kaj na dogajanje v Sloveniji porečejo v tujini, odgovoril: »Tujina se za Slovenija bolj malo briga, se pa čudijo, da so politiki nekoč cvetočo Slovenijo privedli v takšno, povsem nemogoče stanje.«
Škoda, da Slovenija ni zanimiva vsaj psihiatrom in psihologom, kajti dvamiljonski narod bi bil krasen vzorec in šola obenem, kaj se lahko zgodi, če se ob prepevanju ”Na juriš”, žal, dogaja, da nikomur ni več mar ne za prihodnost, ne za otroke, kajti s tem, da smo prisesani na preteklost, dovoljujemo, da nam politika nekontrolirano pije kri, nas zasužnjuje, se redi na naših žuljih, zadolžuje in krade lepši jutri.
Sploh zadnje čase ugotavljam, da celo tisti, ki so se nad mojimi komentarji še pred letom prijemali za glavo, danes bentijo dosti bolj sočno in tudi veliko glasneje od mene.
Kar, če sem odkrita, po svoje razumem: ni hujšega, kot če te razočara nekdo, ki ga pred tem kuješ v nebesa.
Pa kaj jim to koristi, ko pa so še zmeraj prepričani, da je edini sovražnik, ki ga imamo, tisti, ki so mu strici -ob obilo nesmiselnega ploskanja- ovili zanko, imenovano Patria, okoli vratu.
Zoran Janković je s svojimi neverjetnimi, malodane fantomskimi potezami, ko je kot gromozanski buldožer brez trohice možganov v glavi, v želji, da ne bi bil niti za trenutek več drugi v stranki, temveč prvi, povzročil, da se je sicer povzpel na prestol, istočasno pa je v svoji oholosti, vzvišenosti, vasezagledanosti povzročil, da se je aktivirana mina, ki jo je nastavil pred vrata ne le svoje stranke, temveč tudi vse Slovenije.
Na splošno je bila njegova zamrznitev – to danes ve skoraj vsak – predvsem dobra politična šala, ki so jo navidezno resno jemali le tisti, ki jim je koristila za lastno polnitev žepov. O tem, kakšno škodo je naredil potlačeni politični napuh, pa si ta trenutek lahko le predstavljamo.
Zmeraj, ko pomislim na Jankovića, se spomnim na prodajalce, ki hodijo od hiše do hiše, ter prodajajo svinjsko drage…recimo sesalce za prah. Artikel, ki v resnici stane par sto evrov, ponujajo zaradi vseh nevidnih, ki so prisesani nanj, vsaj desetkrat toliko.
Je bedak tisti, ki prodaja ali oni, ki se pusti povleči za nos in zadevo kupi?
Da imamo Slovenci trajno poškodovane sive celice in občutek za presojo realnega stanja v katerem živimo na stopnji paramecija, dokazuje tudi to, da stvari, ki se nam dogajajo, ne zmoremo poimenovati s pravim imenom. Še več. Od politike, ki nam že več kot 70 let pere možgane in pije kri smo do te mere odvisni, da smo tiste, če navedem le en sam primer, ki so pred dobrim letom klečeplazili okoli že omenjenega novega predsednika Pozitivcev, raje ljubkovalno poimenovali ”strici in tete”, namesto da bi udarili po mizi in vsem, ki se še zmeraj slinijo z mnogoterih fotografij, rekli tisto, kar jim pritiče: grobarji.
Rušenje zdajšnje vlade niti približno ni enako rušenju zadnje Janševe vlade. Razlika je več kot očitna: Janševo je zrušila zaslepljena levica , to se pravi, gospodje in gospe, ki smo jih takrat videvali na kolenih pred Jankovićem, pa znamenita KPK, ki je po izpolnitvi svoje fantomske naloge, poniknila v neznano. Z njenim krasnim predsednikom vred.
Bratuškovo vlado pa je, kako žalostno ironično – zrušila Pozitivna Slovenija sama na čelu z zamrznjenim predsednikom. Tistim, ki je tudi na željo tako imenovanih klečeplaznežev, oziroma tet in stricev, ustanovil PS zato, da ne bi na oblast prišla desnica. In čeprav mu po relativni zmagi na volitvah 2011 ni uspelo ustanoviti vlade in se je moral umakniti Alenki, je maščevanje z vso močjo tlelo pod površjem.
Četudi je- izza ozadja- ves čas vladal in postavljal svoje kadre na pomembna delovna mesta. Od nas, državljanov, je bilo naivno pričakovati, da si nekega dne, ko se mu bo zdelo primerno, ne bo dal izplačati dividend za ”zasluge za narod”, ker je strmoglavil Janšo & co.
Če ste mislili, da se bo kar potuhnil in obsedel na drugem mestu, je z vami nekaj narobe, ne z Jankovićem. Kaj vse se v zakulisju – medtem ko politika ob svojih pomagačih, ki jih imajo v večini medijev- državljanov pere možgane – dogaja, si povprečen državljan, ki še kaj da na poštenje, ne more niti v najbolj drznih sanjah predstavljati.
Več lahko preberete na blogu Zarečeno.
