Že zarana, ko sem ”udarila” eno daljšooo hojo v ”divjino”, sem razmišljala o (ne)strpnosti, ki jo – kljub zaklinjanju, da temu ni tako- furamo Slovenci. V bistvu, če sem iskrena, res smo kalibri!
Po eni strani se od nas cedita med in mleko, ko razmišljamo o pojavih in ljudeh, ki so nam blizu, a za enake stvari pri drugih, katerih ne maramo, pljuvamo ogenj in žveplo.
So trenutki, ko je celo nevarno, če ne bi bili strpni, ker bi jih drugače dobili po buči in so trenutki, ko je celo zaželeno, da strpnost zamiži na eno oko.
V soboto, na primer, je bila v Ljubljani Parada strpnosti in ponosa. Tam je bila tudi znanka, ki me nenehno nestrpno kritizira, ker nisem solidarna in nočem iti z njo. Meni tudi, da sem – po njenem- premalo strpna, po drugi strani pa sama- kljub tako opevani strpnosti – nenehno glasno kriči in protestira priti vsemu, kar ji ni pisano na kožo. Zadnje čase so njena tarča zvonovi. Ne sprašujte me o tem, koliko krvoločnih peticij je zaradi njih že priromalo k župniku! Tudi sam jih ne šteje več.
Sem in tja se zgodi, da z užitkom gospo Strpnost napodim stran in se režim kot pečen maček.
V ponedeljek je naša draga predsednica izjavila: ”Vlada je Mercator prodala leta 2005, ko je bil predstavnik prodajalcev Janez Janša.” Ko sem to slišala, sem dala prav sosedu Poldetu, ki še danes trdi, da je Bog naredil hudo napako, ker je ženski dovolil, da se je odlepila od štedilnika, kjer naj bi bilo njeno mesto.
Ste vedeli, da je v soboto potekal – in to na Rogli – še en zelo pomemben vseslovenski dogodek – povezan z družino? Oprostim vam, če vam ni ničesar prišlo na ušesa, saj so ga mediji striktno in zelo nestrpno ignorirali. O Paradi ponosa so čivkali vsi novinarski vrabci tako na nacionalni kot na komercialni televiziji, uvrstili so ga celo na prvo mesto po pomembnosti. Da o tem, da so ga podprli celo politični krogi – od ministrice za delo, družino in socialne zadeve, do predsednika države in ljubljanskega župana, ne govorim.
Na prazniku družine, na Rogli, kjer se je zbralo več kot 5000 ljudi, desetkrat toliko kot na Paradi, pa ni bilo nikogar, ne pomembnih politikov ne ostalih, ki bi jim za družino moralo biti mar.
Ne zamerite mi, če se jezim, ampak ščepec dodatne moči in energije za današnje čvekanje, sta mi dala dva, ki ju zelo cenim: prvi je Frančišek iz Vatikana, drugi pa župnik Janez Turinek iz Senovega. Prvi je, kako zgodovinsko (pre)drzno, šokiral z izjavo, rekoč: “Krožijo tudi govorice o gejevskem lobiju. In te so resnične, saj ta v cerkvenih krogih obstaja.”
Več: blog Zarečeno
