Zadnje čase so v modi festivali, kjer se berejo pesmi upora. ”Pridi zraven,” so mi rekli, ob tem pa namignili, da bodo nastopajoči lahko prebirali tudi pesmi in misli iz preteklosti, ki se navezujejo ali na punt ali partizanski upor. Postala sem mičkeno skeptična, bi šla ali ne, zavedajoč se, da verjetno z mojimi interpretacijami sodobnega uporništva ne bi bili najbolj zadovoljni.
Strašno živčno in nelagodno bi se počutila, če bi morala poslušati – podobno, kot je na takšnih prireditvah v navadi- da bi se spet in spet prepevalo Na juriš, na juriš in podobne pesmi iz neke davne, s pajčevino prepletene preteklosti, ki nam – kljub krizi, v kateri smo- ne dovoljuje, da bi za vse večne čase prerezali popkovino, ki nas veže nanjo. Namesto da bi kovali načrte o prihodnosti, se predajamo brezupu, obenem pa – prav zaradi škodljive nostalgije po nekih davnih časih, ki jih- kako tragikomično- poznamo zgolj in samo po pripovedovanju, ne zmoremo razmišljati s svojo glavo in narediti nekaj dobrega iz morebitnih danosti, ki jih imamo na razpolago. Tudi jaz ne bom nikoli več mlada in norosti, ki sem jih počela takrat, so le še spomin, nikakor pa niso vzorec, po katerem bi se morala obnašati še dandanašnji.
Moje pesmi o uporu ne bi govorile o vremenu, na ves glas bi zakričala kakšno gorko in pikro na račun vranov, ki svojim ne izkljujejo oči. Minuli četrtek je zelo potiho zdrknila mimo nas novička, da je personalni svet vrhovnega sodišča praktično “oprostil” svoji kolegici in prijateljici- ljubljanski okrožni sodnici – dve ključni sodni akterki iz razvpite afere “Prijatelji v stečaju”.
Da vam mičkeno osvežim spomin: obe sodnici sta se med drugim udeleževali divjih zabav skupaj s stečajnimi upravitelji, katerih postopke sta vodili, tovrstne družabnosti ter druženja stečajnih sodnikov in stečajnih upraviteljev pa so v hudem nasprotju z minimalnimi etičnimi – in tudi siceršnjimi – standardi , da o navzkrižju interesov, ki namigujejo celo na korupcijo, ne govorimo.
Škandalozna vestička, ob kateri bi se morali državljani krepko zamisliti, in se- navsezadnje- tudi mičkeno tresti od strahu pred pobrateno sodno vejo oblasti, se je hitro utopila v medijsko odmevni aretaciji poslovneža in nekdanjega lastnika slovenskega Dinersa, T. Lovšeta.
Z vso gotovostjo- za nameček pa še jako besno- bi se uprla plašurskim namenom te vlade, ki želi državljanom odvzeti še tisto malo dostojanstva, ki ga še imamo. Iz lastnih izkušenj- pa tudi posredno – čase, ko so se po 2. svetovni vojni gradile hiše, zelo dobro poznam, vem pa tudi, da smo Slovenci mahnjeni na to, da imamo svoj dom. Zato, da smo te sanje uresničili, smo bili vrsto let pripravljeni jesti tudi travo.
Vsak belič smo vtaknili v gradnjo hiše, gradilo se je z lastnimi rokami in ob pomoči svojcev, prijateljev in sodelavcev. Saj se še spomnite- betonska plošča danes pri meni- jutri pri tebi, za plačilo – malica pa kakšno pivo. Politiki pa so, namesto da bi skrčili državno upravo, ki je na tisoč koncih sama sebi namen, mrzlično iskali, kako in na kakšen način bi še lahko ožamali Slovence. Pa so našli zlato jamo za molzenje naših denarnic!
Po izračunih finančnega ministrstva naj bi povprečna obremenitev pri stanovanjskih površinah novega, t. i. ”nepremičninskega davka”, znašala okoli 120 evrov na nepremičnino, kar je po izračunih ministrstva glede na zdajšnjo obdavčitev z nadomestilom za uporabo stavbnih zemljišč, v povprečju dvakrat večja. Če pa bodo zneski prehudi za vaše žepe, ljubi podaniki, tako pravijo, boste pa dali stanovanje v najem ali pa prodali polovico hiše najboljšemu ponudniku.
Kot rdeči polži po dežju pa zato že lezejo iz svojih skrivališč takšni, ki imajo -že kje -skrit denar in si – kot nekoč vojni dobičkarji – manejo dlani ob misli, kako bodo na pol zastonj kupovali različne nepremičnine, za katere njihovi lastniki ne bodo več zmogli plačevati davkov in ostalih dajatev.
Po drugi strani pa sem uporniško besna kot sam vrag, ker pri nas obstajajo zakoni, da so dolžniki in tudi podnajemniki zaščiteni kot kočevski medvedje! Kdo- lepo vas prosim- se pri teh pogojih, predpisih in vsem ostalem sploh hoče zafrkavati s podnajemniki! Ne- hvala. Povprečen slovenski podnajemnik namreč ni civilizirani podnajemnik, kot ga poznajo drugod po Evropi in po svetu. Slovenski je prepričan, da mu je z najemom prešla hiš v nekakšno ”last”za vse večne čase. Verjame, da ga, četudi lastniku serje na glavo, živa duša več ne spravi iz nje. Ravna se po načelu: plačujem najemnino in v njej lahko počnem vse, kar me je volja.
Danes je 12. avgust, dan ko obeležujemo Svetovni dan mladih. Vrsto let smo z njimi manipulirali preko Študentskih servisov in jih izkoriščali kot poceni delovno silo brez kakršnih koli pravic. Zanje smo ustanavljali vrsto nakladaških fakultet za mešanje megle, ki, žal, še zmeraj vpisujejo nove in nove študente. Bogve, kako se jim sploh drznejo pogledati v oči ob dejstvu, da nikoli ne bodo dobili službe, ki bo pisana na kožo njihovi izobrazbi. Zaposlovanje v državni upravi je prepovedano, v javnem sektorju prav tako, neprofitne organizacije so odvisne od državnega denarja, ki ga bo manj in manj – kje naj se torej diplomanti takšnih fakultet zaposlijo?
Več: blog Zarečeno
