M. Mazzini, siol.net: Zakaj nismo Švica?

Če izvedete anketo, zakaj nismo postali ob osamosvojitvi obljubljena Švica, boste verjetno dobili dva skrajna odgovora:
a) ker nam je peščica zlobnih tajkunov pokradla sicer odlično gospodarstvo ali pa
b) ker nismo vsega privatizirali.

Prvi odgovor je priročen, ker takoj najde zunanjega sovražnika, drugi pa je v duhu kapitalističnih časov – ko bo vse zasebno, bo nastopil raj.

Rad bi vam v razmišljanje ponudil drugačno razlago.

Švica

Švicarska vas Törbel je mešanica zasebnega in skupnega. Do lastniških hiš vodijo skupne ceste, skupni so gozdovi in pašniki. Vaščani so se leta 1483 zbrali, se dogovorili, kako bodo ravnali s skupnim dobrom in od takrat se redno dobivajo vsako leto, pregledajo poslovanje, izberejo nove upravitelje, določijo plačila, se dogovorijo, kaj in koliko bodo sekali in tako dalje.

Nihče seveda vaščanom ne brani imeti zasebnega zemljišča, a so stroški skupnega upravljanja toliko nižji, da je več kot 80 odstotkov gorskih predelov Švice urejenih na ta način (Rifkin, 2014).

Zgodovina

V časih, ko so se praprapredniki Törbelčanov zbrali na prvem sestanku, je bil svet neprimerno drugačen. V resnici zemlja ni bila niti kraljeva, marveč Božja; kralj jo je le upravljal. Ker si ni mogel čisto vsak privoščiti vsega orodja, so si ga delili in dosti naredili s skupnimi močmi, kar na vaseh storijo še danes.

Zasebnost vsega, tudi časa in prostora, je zgodovinsko gledano sorazmerno nedavna iznajdba. Osnovna ideja kapitalizma temelji na njej: vse nekomu pripada in tisti s tem trguje. Vse je mogoče kupiti in prodati.

Že pri pozornem branju starih in novih besedil opazite razliko: ko v prvih govorijo o zemlji, ji ljudje pripadajo, v drugih pa zemlja pripada njim. Po srednjem veku je zgodba Zahoda itak zgodba o prilaščanju zemlje. Zato se je spremenil tudi pravni jezik. Kar so bile v fevdalizmu lastniške dolžnosti, so v kapitalizmu postale zemljiške pravice.

Kot je lepo povedal Max Weber: kapitalizem se zgodi takrat, ko ekonomske vrednote zamenjajo duhovne. Ni čudno, da so zdaj ekonomisti duhovni vodje, h katerim molimo, jih prosimo za nasvete in od katerih pričakujemo čudežne rešitve. Njihova svetišča, banke, so višje od katedral.

Teorija

Švicarski sistem se je torej vzpostavil še v srednjem veku in ker je ostal nespremenjen, bi morala biti to ena najbolj zaostalih držav sploh, zadnja pozabljena luknja sveta.

Vsaj glede na teorijo. Leta 1968 je revija Science objavila članek Garretta Hardina Tragedija skupnega pašnika (The Tragedy of the Commons) (vir) in kapitalisti so ponoreli od sreče. To, kar so slutili od vekomaj, da je vse, kar ni zasebno, obsojeno na propad, je zdaj potrdila tudi znanost: skupni pašniki so tragedija. Zasebni so sreča.

No, ni ravno tako. Elinor Ostrom se je resno odpravila raziskovat trditve iz članka in ugotovila, da je skupno dobro povsod po svetu živo in zdravo ter zelo dobro delujoče (za to delo je leta 2009 je prejela Nobelovo nagrado iz ekonomije).

Predvidevam lahko, da kadar vas hočejo nategniti, vam torej citirajo Hardina, nikoli pa ne Ostromove.

Kapitalizem

Še od pradavnine nam je ostalo veliko skupnih dobrin. Zrak, recimo. Tehnično ni težko narediti merilnik podihanega zraka, če (ko?) bi to dobrino sprivatizirali. In ko jo bodo, vam priporočam mesečne pavšalne obračune, ker boste zagotovo dobili popust.

Preden se začnete krohotati nad mojo neumnostjo, pomislite na vodo.

Ko sem bil mulc, smo jo pili iz pipe. In ravno na mojih rodnih Jesenicah je nekdo prišel na idejo, da bi jo stekleničil (voda Julijana). Pozabili ste, priznajte, kako so se mu ljudje režali. Ideja se je vsem zdela tako trapasta, da je krožila od ust do ust v veliko veselje in posmeh. Ni minilo veliko let, a ustekleničena, torej zasebna voda, je velik posel.

Skupno dobro

Slovenci smo v isti godlji kot vse nekdanje socialistične države. Samo še največji osli verjamejo v tranzicijo in še niso uvideli, da gre za stalno polkolonialno stanje, v katerem izvažamo sposobne ljudi in uvažamo najbolj vsakdanje predmete.

Ven gre znanstvenik, notri pride jogurt (v družinskem pakiranju, če smo sklenili dober posel).

Vrnimo se torej k Švici. Skrivnost njihovega uspeha je v tem, da se že nekaj stoletij modro odločajo, kaj bodo imeli zasebno in kaj skupno.

Pri vsakem podjetju in početju so torej na voljo naslednje možnosti in modrost je izbrati pravo:
1. Če bi si tiste törbelške pašnike nekdo olastninil, bi moral priviti prispevke, da si povrne vložek, nato bi ga prodal podjetju, ki bi ga prodalo korporaciji, ki bi ga prodala multinacionalki, in nenadoma bi se vmes nabralo toliko upravljavskega kadra, da pašniki ne bi bili več rentabilni in bi bankrotirali.

2. Če bi ga dali v upravljanje socialističnemu podjetju, bi to za šefa namestilo nesposobnega politikovega bratranca, ki bi zaposlil priliznjence in uresničeval svoje bolne poslovne ideje do grenkega bankrota.

3. Če bi si pašnik razdelili, bi vsak vaščan moral kupiti svoj traktor in vse, kar spada zraven, in bi nazadnje klonil pod stroški.

4. Skratka, Törbelčani že vedo, zakaj ga že stoletja upravljajo kot skupno dobro. Upravljanje je očitno izjemno učinkovito, čeprav se z njim sorazmerno malo ukvarjajo (enkrat na leto!), a očitno za vodenje izberejo najboljše in jih redno nadzorujejo.
Naj izpostavim jasno in glasno, da ne bo pomote: vsaka od teh štirih metod je lahko primerna, odvisno od okoliščin. Še socialistično podjetje lahko pride prav, recimo za politike s kilavimi sorodniki.

Socializem

Skupno dobro je socializem neprestano poudarjal, hvalil in malikoval, a vsi smo na lastne oči videli, da gre le za poligon za postavljanje nesposobnih kadrov, najbolj nesramne kraje in zlorabe. Generacije in generacije so rasle ob družinskih kosilih, med katerimi se je oče bahal, kaj je nakradel v fabriki, mama pa je govorila o stvareh, ki jih je izmaknila v prodajalni. Skupno dobro je postalo nekaj, česar je treba čim več pograbiti in s čimer je treba čim prej pobegniti. Če ne boste kradli vi, bo pa kdo drug, zato je bilo treba pohiteti.

Skupno dobro je nehalo biti živ organizem, za katerega je treba skrbeti, postalo je mrhovina, ki jo moramo čim prej razkosati.

V šolah uvajajo pouk o podjetništvu. Nič nimam proti, a te zadeve otroci lahko izvedo iz okolja. Nikjer pa ne bodo dobili tistega, kar najbolj potrebujejo: poduka o skupnem dobru in ravnanju z njim.

Nekdanje socialistične države niso postale Švica ne zato, ker se niso naučile kapitalizma, marveč zato, ker se niso znova naučile ravnanja s skupnim dobrom. Vsi mislijo, da so komunisti uničevali podjetništvo in zasebno lastnino, nihče pa ne pomisli, kako zelo so šele uničili skupno dobro. Spremenili so ga v plen.

Več lahko preberete na siol.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.