M. Makarovič, Demokracija: Država brez strank

Ko sem pred desetimi leti opozoril, da Slovenija nima težav s partitokracijo, temveč s prav nasprotnim problemom, pretirano šibkostjo političnih strank, je to morda še zvenelo nenavadno. Danes je ta problem še jasnejši kot kadarkoli prej. A se ni začelo včeraj.

Seveda tudi v običajnih demokracijah obstajajo stranke s kratko življenjsko dobo: takšne, ki se pojavijo, doživijo uspeh ali dva, nato pa spet izginejo v nepomembnost. Toda nabor strank, izmed katerih se izbira premierska stranka, torej tista, ki ponudi predsednika vlade, je vendarle bistveno bolj omejen – navadno skozi desetletja ali celo stoletja stabiliziran na dveh do treh političnih strankah, le izjemoma še kakšni več. In celo ko takšna stranka kdaj ne more voditi vlade, navadno ostaja pomembna politična sila, ki čaka na svojo novo priložnost.

Zgodovina slovenskih premierskih strank je drugačna. Leta 1990 so prvega predsednika demokratične vlade prispevali Slovenski krščanski demokrati. Deset let kasneje se je ta stranka združila v SLS, ki je letos izpadla iz državnega zbora. Sledilo je desetletje Drnovškove LDS, ki je bila ustvarjena za vladanje – a le, če je to večno. Pol leta premora v opoziciji leta 2000 je še prenesla, izgube oblasti leta 2004 pa ne več. Čakalo jo je boleče razpadanje in krčenje, vsaj njeni formalni dediči pa so že zadnja tri leta prepričljivo pod parlamentarnim pragom. Združena SLS je na prelomu tisočletja za kratek čas ponudila desnosredinsko vlado, a ni ostala združena niti v tistem kratkem času, ko je prevzela odgovornost za vladanje. Od nje sta ostali dve stranki, ki se zadnja leta gibljeta nekje okrog parlamentarnega praga, tako da je vsaka malo notri in malo zunaj.

Nekaj bolje jo je odnesla SDS, ki se je v zadnjega četrt stoletja navadila na življenje v opoziciji in upanje, da je z vsakim naslednjim porazom še nekoliko bliže končni zmagi. Za sabo ima dva premierska mandata in je v nasprotju z drugimi premierskimi strankami naše preteklosti še vedno pomembna politična stranka. A trije zaporedni porazi na nacionalnih volitvah z vsakič nekoliko nižjim rezultatom in porazi županskih kandidatov s podporo SDS v mestnih občinah na tokratnih lokalnih volitvah niso ravno spodbudno znamenje.

Na nasprotni strani političnega prostora pa se je trend nadaljeval v karikaturo. SD, ki je premiersko zastavo prevzela leta 2008, ima danes v državnem zboru le še šest poslancev. PS, ki je bila ustanovljena z namenom, da bi Janković postal predsednik vlade, obdarila pa nas je z Bratuškovo, ni preživela niti enega polnega mandata v parlamentu. Veliko presenečenje bi tudi bilo, če bi bilo kaj bistveno drugače s Stranko Mira Cerarja, katere vlado (po anketi Slovenski utrip FUDŠ) podpira manj kot polovica volivcev, še preden je sploh začela resno vladati, popolno polomijo pa je doživela tudi na županskih volitvah – pa čeprav so potekale takoj po njenem zmagoslavju na nacionalni ravni. In prihodnost je tako na dlani. Na naslednjih volitvah bo zmagala stranka, ki danes še ne obstaja. In če se medtem kaj bistvenega ne spremeni, bo strašno podobna Jankovićevi, Virantovi ali Cerarjevi.

Več lahko preberete v Demokraciji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.