Približno tri četrt stoletja, preden je neoliberalizem postal v večjem delu domače in tuje javnosti sinonim za vse slabo v kapitalizmu, ga je Walter Lippmann definiral kot ekonomski sistem, ki temelji na cenovnem mehanizmu, svobodnem podjetništvu, konkurenci in na močni, a nepristranski državi. Vse te štiri značilnosti Lippmannovega neoliberalizma so na udaru tistih, ki danes javnosti slikajo grozečo pošast neoliberalne ideologije.
Kolikokrat slišimo, ko se razpravlja o različnih politikah, da se vsega ne da meriti z denarjem, čeprav se v isti sapi zahteva, naj se za to ali ono menda z denarjem nemerljivo storitev zagotovi financiranje, skladno s potrebami, kot jih definirajo samooklicani razsvetljenci. Pri razdelitvi dobrin, pri alokaciji sredstev za naložbe, pa tudi v dolžniško-upniških razmerjih naj bi, če tako zahtevajo višji interesi, suspendirali cenovni mehanizem. Konkurenca pomeni za nasprotnike neoliberalizma podganjo dirko totalnega izčrpavanja, in ne sile, ki zagotavlja, da se tehnološke spremembe uveljavijo na trgu v korist porabnikov. Nepristranskosti države pa bi se bilo treba tako ali tako odpovedati, če naj se država bojuje proti vsem anomalijam kapitalizma. Borci proti neoliberalizmu zahtevajo, da je država pristranska v korist malega človeka, čeprav se ta pristranskost potem sprevrže v zaščito katere od vplivnih interesnih skupin, ki so že tako ali tako pri koritu.
Slovenci radi poslušajo zgodbe o grozovitosti kapitalizma, a kdor želi dobiti javno priznanje, da je strokovnjak za gospodarske zadeve, ali celo uspeti v politiki, mora pokazati tudi svojo konstruktivno plat.
Precej izrabljena pot je, da predlaga ukrepe, ki naj bi se izvajali s tujim denarjem (tudi takim, ki ga sploh ni mogoče dobiti). Da je mogoče težave v ekonomiji reševati z neomejenimi količinami sposojenega in/ali natisnjenega denarja, verjame vse manj ljudi. Tudi ideja, da bo podjetnik, ki je sebi zagotovil bogastvo, znal poskrbeti še za skupnost, če se mu le zaupa javna služba, je že diskreditirana. Preganjanje lopovov, zaplemba njihovega premoženja ter promocija skromnosti in poštenosti novih obrazov še zbudijo navdušenje, a povezava med takimi političnimi držami in večanjem blaginje ni očitna.
Tako ostaneta le še apatija ali zavzemanje za izvedbo strukturnih reform. Za izvedbo trajnih in dolgoročno usmerjenih sprememb v pravnem in administrativnem okviru, ki določajo delovanje različnih družbenih podsistemov. A težava je, ker so te reforme neoliberalne in ker niso zastonj. Volivci in javnost pa želijo zastonj kosilo. Če že ne zastonj, pa naj bo vsaj subvencionirano s tujim denarjem ali pa naj račun plačajo prihodnje generacije.
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
