Ko se je izkazalo, da privrženci komunistične ideje ljudem ne morejo pomagati do blaginje in jim (razen v revščini) ne morejo zagotoviti večje ekonomske enakosti, je postal antifašizem najpomembnejši pojem za legitimacijo njihovih pozicij v kulturnem boju in za pokritje zločinov njihovih predhodnikov. Stalinisti in titoisti še danes relativizirajo njuno odgovornost za milijone pobitih (v primeru Stalina) in sto tisoče umorjenih (v primeru Tita) z zgodovinskim dejstvom, da sta bila oba člana antifašistične koalicije.
Očitno spontane, a množične demonstracije proti naselitvi migrantov v opuščeni trgovski center v Šenčurju so trenutnim oblastnikom Slovenije nagnale strah v kosti. Odziv je bil silovit, primerljiv s tako imenovanimi vseslovenskimi ljudskimi vstajami v času druge Janševe vlade. Učitelji v Kranju, ki so zahtevali pojasnila v zvezi z naselitvijo mladoletnih migrantov v njihov dijaški dom, so bili ožigosani kot sovražniki nemočnih otrok. Kar naenkrat ni bilo več osrednje vprašanje, kaj bomo naredili, če nam bosta začela Nemčija in Avstrija vračati migrante, ampak obsojanje menda nehumanih učiteljev. V pravičniškem srdu se je zganilo celo slovensko pisateljsko društvo, češ, šola, kjer delujejo taki učitelji, se ne sme imenovati po Francetu Prešernu.
A zgolj na osrednje medije in ubogljive civilnodružbene organizacije se oblast ni mogla zanašati. Predsednik Pahor in predsednik državnega zbora Brglez, ki sta sicer želela umiriti strasti, sta bila medijsko postavljena na stranski tir. Na ulico so bile poslane udarne enote Združene levice, moralno podporo pa so jim prišli dat vodilni levičarski politiki z Milanom Kučanom in Zoranom Jankovićem na čelu.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
