M. Košir, Žurnal: Ko odpelje zadnji vlak

Če bi se naše zdravstvo želelo reformirati, ne bi potrebovali niti ministra in vlade niti širšega konsenza o nujnih spremembah, o katerem po odstopu Tomaža Gantarja vsi tulijo. Prejšnji teden sem moral v eno od regijskih bolnišnic po rentgenske slike za sorodnico, ki je čakala na operacijo v kliničnem centru. Gospa na rentgenologiji se je v pisarni dolgo pogovarjala s sodelavko in sodelavcem. Na vratih na veliko piše “Ne trkajte, ker motite delovni proces”. Kako hudiča naj se torej zadeve lotim?

Ko je prvi zapustil sobo, sem stopil do njega, vljudno, glasno pozdravil, a se je brez besed obrnil v drugo stran in odvihral po hodniku. Ko so se vrata brez kljuke drugič odprla, sem ponovil postopek. Ta me še pogledala ni. V glavi mi je že zavrelo, vendar sem iz rokava potegnil asa in z eno roko pridržal vrata. Bil sem le še korak od cilja, a gospa tam notri je ravno dvignila telefon. Šlo je za zasebni klic. Ošvrknil sem njene kolegice, ki so v kotu pile kavo in stal kot bebec med vrati. Ko sem jih želel že spustiti, je vendarle končala klic in sem vstopil. Slike še niso bile narejene …

Ves besen pokličem naslednje jutro. Nihče ne dvigne telefona niti, ko poskušam petič. Usedem se v avto in ponovim postopek prejšnjega dne. Slike tokrat dobim. Ker so morale biti še isti dan v Ljubljani, bila pa je sobota in hitra pošta ne dela(?!), sem na železniški postaji prosil vlakovodjo, da paket dostavi na končno postajo, tam pa ga bo nekdo dvignil in dostavil v UKC. Pustimo ob strani, da smo davkoplačevalci že pred leti plačali sistem za pošiljanje rentgenskih slik stoletju, v katerem živimo, primerno, a ta še ne deluje. Z vlakom!!!

Ampak bistvo je nekje drugje. Zaposleni v zdravstvu bi naredili največjo reformo zdravstva, če bi spremenili odnos do pacientov oziroma vseh, ki plačujemo zdravstveno zavarovanje. Da bi recimo vprašali ljudi, ki čakajo, zakaj čakajo, ne da bežijo pred njimi.

Več: Žurnal