Šokantna zmaga Peterletovih krščanskih demokratov
Naj takoj na začetku poudarim, da pričujoča kolumna ne bo spis o podelitvah ali prerazdelitvah političnega zaslugarstva za demokratizacijo Slovenije koncem osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Prej bo zapis o največji žrtvi tega procesa, krščanskih demokratih, ki so bili napoti tako silam komunistične kontinuitete kot tekmovalnim pomladnim strankam: prve so Stranko krščanskih demokratov (SKD) frontalno očrnile, druge so ji zadale milostni udarec v hrbet. A ne prehitevajmo: preden so nastale stranke, se je moral postopno izoblikovati civilno-družbeni teren za slovensko demokratizacijo. Tega so od začetka osemdesetih pripravljale alternativna kultura (punk), nova družbena gibanja, režimsko-opozicijska Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS), disidentska Nova revija (še posebej 57. številka) in socialno-liberalna frakcija znotraj same vladajoče Partije (Zveze komunistov).
S pospeškom afere JBTZ se ti tokovi usmerjajo k oblikovanju novih političnih strank, kjer prvenstvu bolj sindikalistično usmerjene Slovenske kmečke zveze (SKZ) sledi prva prava opozicijska stranka – Slovenska demokratična zveza (SDZ), matica poznejše koalicije Demos. Zaradi teh številnih virov demokratizacije je slovenska demokratična revolucija v letih 1986-1991 avtentična in se razlikuje od vseh ostalih vzhodnoevropskih zgodb. Odlikuje jo prav postopnost, kompromisnost in stabilnost prehoda v demokracijo brez množičnega in nasilnega izražanja ljudskega nezadovoljstva. Navkljub visoki stopnji konfliktnosti bo sinergija treh političnih blokov – Demosa (osamosvajanje), ZSMS (demokratizacija) in Partije (načelna institucionalna zaščita pred represivnimi posegi iz Beograda, a ne vedno) – na koncu procesa rezultirala v samostojni slovenski državi kot demokratičnem, ne pa nacionalističnem projektu.
Kot rečeno, je SKD nastala med zadnjimi: sindikalistične ambicije Ivana Omana režima niso pretirano vznemirjale, Socialdemokratska zveza (predhodnica SDS) Tomšiča in Pučnika se je deklarirala za levico, SDZ pa so vodili skoraj sami bivši člani Partije (Rupel, Janša, Bavčar, Bučar, S. Hribar itd.). Predhodnica SKD – Slovensko krščansko socialno gibanje (SKSG) – je bila ustanovljena 10. marca 1989. Že takoj na začetku je naletela na partijski poseg: ker je vodja gibanja Peter Kovačič-Peršin menil, da se je “treba držati dogovora z uradno politiko Zveze komunistov”, po katerem naj gibanje deluje le na socialnem, “ne pa na političnem področju v parlamentarnem boju za oblast”, je SKSG moral prevzeti Lojze Peterle in ga preoblikovati v stranko. Temu preoblikovanju so nasprotovali celo kolegi iz Demosa: France Bučar (SDZ) je, denimo, strogo ločeval – ne le med mesom in duhom – ampak med državljanom in kristjanom; če se kristjan politizira, to po njem nujno vodi v klerikalizem.
Kljub napadom s strani režimskih strank in odporu v samem Demosu se v Cankarjevem domu v Ljubljani 27. januarja 1990 odvija prvi kongres krščanskih demokratov. Peterle v svojem govoru izpostavi široko platformo SKD: “Biti slovenski krščanski demokrat pomeni stopiti na plano iz vsiljenih katakomb z nelahko težo zgodovine, se odpovedati vsakršnim povračilnim dejanjem za storjene krivice, se s prešernostjo lotiti obnove in prenove slovenske družbe, skupaj z drugimi ljudmi dobre volje in čistih namenov.” Kongres je za takratne razmere sprejel presenetljivo liberalen gospodarski program, ki temelji na privatizaciji (50 % družbenega kapitala naj dobijo delavci in občani), tujih vlaganjih, razbremenitvi gospodarstva, nižjih davkih, novih delovnih mestih in polnem delovanju tržnega sistema. Takšen program je dal stranki novega zamaha, tako da je Peterle v svoji predstavitvi stranke na TV upravičeno sporočil volivcem: “Gospe in gospodje, nas razganja. Slovenske pomladi se ne da več ustaviti. Pridite na cvetno nedeljo na volišča in si vzemite prihodnost.” Slovensko javnost, navajeno komunistične politične latovščine, je njegov neposredni nagovor zadel kot strela z jasnega.
Na cvetno nedeljo, 8. aprila 1990, so si slovenski volivci res vzeli prihodnost. Zmagala je koalicija Demos, čeprav so volitve potekale v skladu s kompromisno formulo, po kateri parlament še vedno sestavljajo trije zbori. Kljub temu, da so bila volilna pravila torej pisana na kožo komunistom, je Demos dosegel večino v dveh zborih, zbor združenega dela pa je ostal pod Kučanovim nadzorom in je lahko kadarkoli bojkotiral spremembe. Zmaga Demosa je bila pričakovana, nihče pa ni pričakoval, da bo znotraj strank te koalicije zmagala SKD. Čeprav so bili posamično od krščanskih demokratov močnejši bivši komunisti in liberalni mladinci, je bila koalicija Demos večinska zmagovalka, po dogovoru pa je zmagovalni stranki v koaliciji pripadla pravica mandatarstva. To je bil šok ne le za odhajajoči režim, morda je bil veliko večji za SDZ, ki si je v Demosu lastila osrednjo vlogo. Da ne bi simbolika krščanskega demokrata na čelu vlade umetno spodbujala že tako vroče ideološke polarizacije, je Peterle mandatarstvo ponudil predsedniku Demosa Pučniku. Ker pa je ta s Kučanom izgubil bitko za predsednika slovenskega predsedstva, je ponudbo – tudi po nasvetu SDZ – odklonil.
Peterletu ni preostalo drugega, kot da sam prevzame mandatarstvo v razmerah, ko je bila partija še vseprisotna, z rožljanjem orožja pa se je oglašala Jugoslovanska ljudska armada (JLA). Ta je v medvladju začela pobirati orožje slovenski Teritorialni obrambi (TO), Kučanov odziv na to pa je bil medel in prepozen. Ko se je končno odzval, je bila večina orožja že pobrana. Do zapleta je prišlo tudi pri podelitvi mandatarstva, saj Peterle ni želel pred svojim imenovanjem razkriti imena ministrov. Kučan je hotel slednje izsiliti, da bi zavrnil Janšo kot kandidata za obrambnega ministra, vendar se je Peterle postavil zanj in – po preizkušnji moči uspel. Sodelovanje v vladi je ponudil tudi ZSMS-LS, vendar je bil njen predsednik Jožef Školč preveč izsiljevalski in je zase zahteval vse – ali nič. Navkljub vsemu temu je Peterletova vlada v parlamentu 17. maja 1990 izvoljena z veliko večino: 186 od 240 glasov (77,5 %). S takšno večino ni bila nikoli več izvoljena nobena slovenska vlada. Še več, ker je nameraval delovati povezovalno, je Peterle v vlado povabil kar osem ministrov, ki niso bili člani katere od strank Demosa, od katerih so bili trije komunisti.
V svojem nastopnem govoru je Peterle napovedal, da je ključni cilj njegove vlade slovenska suverenost: “Temelj moje odločitve za sprejetje mandata je prepričanje, da moramo in smo sposobni stopiti v družbo suverenih narodov Evrope, katere del smo po geografiji, zgodovini in kulturi. Zavzemamo se za konfederativno ureditev Jugoslavije na podlagi svobodno izražene politične volje narodov v njej. Morebitni neuspeh pogajanj za konfederacijo bi zahteval pridobitev suverenosti Slovenije z osamosvojitvijo.” Na tem projektu je Peterle skušal povezati vse politične sile, zato lustracija ni potrebna. Ponavljal je, da noče za vsako ceno menjavati ljudi, ker da je bila ena revolucija dovolj. Svojo demokratično izvoljeno vlado je razumel kot odprt podij za sprejemanje odločitev in pomoč državljanom. Takoj po imenovanju vlade je za vse državljane odprl svoj telefon, da se je lahko vsakdo z njim neposredno pogovoril (!). Seje vlade je v prizadevanju za transparentnost dela vlade odprl za medije (!). Takoj je napovedal, da bo Služba državne varnosti (SDV) izgubila značaj tajne politične policije, iz sejne sobe vlade pa je lastnoročno odnesel Titovo sliko, češ – dobe jugoslovanskega diktatorja in njegovih naslednikov je za vselej konec (!).
Več lahko preberete na Portal plus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
