“Kaj je pravzaprav zares in v biti narobe s Slovenijo?”, se v kolumni za Finance sprašuje Matej Avbelj. Svojo teorijo vseg o patologijah tako zastavi kot: “sistematično nespoštovanje meritokratskih kriterijev pri zasedanju položajev tako v javnem kot zasebnem sektorju, vključujoč razpise za najrazličnejše javne in zasebne dobrine, dostop do katerih naj bi bil formalno odvisen od kakovosti prijavitelja.”
Matej Avbelj opozarja, da sistematična odsotnost meritokracije uničuje tako javne institucije kot zasebnike, ki se vsi srečujejo z neučinkovitostjo. Nasproti slovenski uveljavljeni praksi po vezah priskrbljenih služb pokaže na nemoralnost in neučinkovitost dogovorjenih zakonskih zvez. Kakor začetek tovrstnih zakonskih zvez ne temelji na avtonomnem prispevku obeh vpletenih, se bo tudi oseba, ki ji je bila ‘zrihtana’ služba zavedal, da na položaj ni prišel po lastni sposobnosti in volji. To vodi v nesamozavest in slabše opravljanje službe, prav tako pa je pred osebo naloga “vzdrževanja zunanjega videza meritokratske zasluženosti svojega nezasluženega položaja”. Postaja ujetnik svoje vesti, pa tudi ujetnik ‘usluge’, prisilne lojalnosti. Tovrsten sistem umaže vse vpletene.
Avbelj opozori še na posledico vsesplošne družbene zagrenjenosti sistema odsotnosti meritokracije. “Bolj ko nam rihtajo, bolj smo odvisni, bolj smo umazani in še bolj zagrenjeni.” Zagrenjenost pa krepi pasivno nasilje ob apatiji, ki omogoča status quo. Dokler bomo iskali le grešne kozle in ne nagovorili izvirne patologije, sistematičnega zanikanja meritokracije v družbi, bo ostalo tako kot je, še napove Matej Avbelj.
Več si lahko preberete na finance.si.
