M. Avbelj, Večer: Slamnati ministri

Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije.

Tako po slovenski ustavi pred državnim zborom zaprisežejo predsednik republike, predsednik vlade in ministri. Prisega je simbolni akt nastopa najpomembnejših javnih funkcij in iskrena institucionalna zaveza državljankam in državljanom, da bo delo opravljano zakonito, zavzeto in z izključnim namenom prispevati k skupnemu dobremu. Trend nekajdnevnih, enomesečnih ter drugih resigniranih ministrovanj, ki smo mu priča pod to vlado, je ne le farsično zanikanje te zaprisege, prav tako ni samo v posmeh državljankam in državljanom te države niti ni le nezadržno krnjenje njenega ugleda, ampak v ustavnopravnem smislu pomeni začetek njene institucionalne razgradnje.

Kar sledi, ne bo moraliziranje ad personam. V tem kratkem zaskrbljenem odzivu ad rem želim izpostaviti ustavnopravno ogrožanje temeljev slovenske države, ki ga sprožata opisana praksa ad hoc slamnatih ministrov ter povsem neprimerno odzivanje predsednice vlade nanjo. Pri tem izhajam iz prepričanja, da je država resna institucija, ki smo jo ustanovili za nedoločen čas, za prihodnje generacije, in s katero ne more in ne sme nihče ravnati po načelu: za nami potop. Država je vrednota. Ne le moja, temveč je ustavnopravna vrednota, ki smo ji, kot piše v temeljni ustavni listini, Slovenci namenili večstoletni boj: konkretna življenja, hrepenenja in usode ljudi, ki so živeli, ustvarjali in umirali na teh tleh. Slovenska država, zasidrana v Evropski uniji, torej evropska Slovenija, je transcendentalni ukaz, ki ga je vsakokratni politiki naložil slovenski narod s plebiscitarno večino.

Vsi tisti, ki vstopajo v politiko, zlasti pa na vodilne položaje, morajo razumeti, da stopajo na polje javnega. Na polje, ki ga opredeljujejo ustavne in zakonske zahteve; na polje, kjer naj bi v skladu z najvišjimi standardi demokracij zahodnega liberalnega tipa, ki smo jih zapisali tudi v slovensko ustavo, vladala pravila in načela javnega razuma. Polje političnega je polje javnega, kjer je nadzor javnosti nujno brezkompromisen. Na tem polju ni prostora za sentimentalnost. Kdor se odloči za udejstvovanje na njem, to počne kot institucionalni akter, ki z vso svojo politično persono, ki ji mora za trajanje mandata podrediti vse ostale posvetne skrbi, jamči, da bo institucija, ki jo bo vodil, delovala prav in dobro. Zato najvišjih državnih institucij ne more in, kot kaže slovenska praksa, tudi ne sme zasedati prav vsakdo. Institucije države so v pravno-političnem smislu gradnik države. Če institucije ne delujejo, če sta jim z ravnanjem njihovih najvišjih akterjev odvzeti digniteta in integriteta, potem ne more delovati niti država.

Več lahko preberete v Večeru