Proces nastajanja ustave Evropske unije, ki se je odvijal pred natanko 10 leti, je v meni oblikoval supranacionalnega ustavnega skeptika. Tako v akademskih kot političnih vodah je namreč razvodenel v nominalni larpurlartizem, v katerem je od ustavnega procesa ostala samo še beseda. Še to so z Reformno pogodbo, podpisano v Lizboni, izbrisali iz evropskega besednjaka.
Toda, ko se danes za nazaj spominjam tistih časov, me prevzame nostalgija. To so bili fantastični časi, ne le za tiste, ki smo s Fiesol vsak dan gledali na Firence, temveč za celotno Evropsko unijo. Širitev je uspela, Evro je bil močan, gospodarska rast je bila visoka, v Sloveniji naravnost vrhunska. Optimizem je bil vsepovprek, od borz do običajnih državljanov. Le politični voditelji se niso uspeli dogovoriti. A to je bilo, v danih okoliščin, res majhnega pomena.
S pogledom obrnjenim nazaj, z današnje perspektive, je odgovor na vprašanje, zakaj je propadel evropski ustavodajni proces, drugačen in svež. Vsi tedaj navajani razlogi so še naprej aktualni, a morda je poglaviten tale, ki je nov. Novih ustav se ne sprejema v dobrih časih. Dobri časi ne potrebujejo nobenih sprememb, še najmanj pa diskontinuitete sami s seboj. Prav diskontinuiteta pa je tisto, kar je temeljna značilnost modernega konstitucionalizma. Prelom s starim, s slabim, za začetek novega, dobrega in boljšega.
Danes so časi slabi. EU ne zagotavlja več niti varnosti na svojih zunanjih mejah, ki jih nekontrolirano prehaja na stotisoče nesrečnikov. Ena država članica je de facto bankrotirana. Več jih je v ekonomskih poboljševalnicah. Nekatere so na meji razpada. Druge so na poti odhoda. Naša soseda se je odločila za ne-liberalno demokracijo po vzoru Putina, Erdogana in drugih ne-liberalnih »demokratov«. Krepijo se skrajne sile, na desni in na levi. Ne le da center ne drži, centra morda več ni.
Liberalni projekt demokratične in pravne države je ogrožen, stagnira in postopoma propada. Krivda je tudi na strani političnih liberalcev samih. V sicer pravilni skrbi za manjšine v strahu pred zgodovinsko izpričanim nasiljem večine se je liberalizem zavestno umaknil od skrbi večinskega prebivalstva. In to je zdaj na voljo: obronkom levice in obronkom desnice.
Še posebej slabo je v Sloveniji. Ko zapustite, sicer še zdaleč ne povsem zdrav evropski prostor, in stopite v komoro vekomaj rdečeštevilčnega nacionalnega letalskega prevoznika, v vas vsekajo časopisni naslovi, ki jim komaj verjamete.
Več lahko preberete na iusinfo.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
