Javni diskurz v Sloveniji stagnira, slovenska republika pa je zastala in se počasi, a vztrajno balkanizira. Ponovno drsimo nazaj v uzance in okolje, iz katerega smo se le s težavo izvili pred nekaj več kot dvajsetimi leti. Tako se ne le ohranja, ampak celo obnavlja družbeni sistem, ki ga poleg političnih, pravnih in ekonomskih primanjkljajev označuje klima provincialne samozadostnosti, domačijske zaprtosti, duhovne ozkosti in svetohlinstva. Na kratko, sodobna Slovenija ni normalna država.
S tako Slovenijo se mlajše generacije, zlasti naša, ki danes šteje med 30 in 40 leti, ne morejo in nočejo poistovetiti. Mlada generacija namreč ni in ne more biti odgovorna za odločitve tistih, ki so državo s svojim ravnanjem pripeljali do ekonomskega bankrota, v samem bistvu pa pravzaprav do vsestranskega razdejanja.
Za razsulo bo plačala mlada generacija
Pa vendar bo za to razsulo, ki se zaradi uresničevanja zgolj kratkoročnih in parcialnih interesov vplivnih družbenih skupin le še poglablja, plačala prav mlada generacija. Tista torej, ki ga ni povzročila, a bo zanj nosila vse breme. Pri čemer pa se njen glas o reševanju krize in o tem, kakšno Slovenijo pravzaprav hoče, v javnosti, večkrat tudi zaradi nadvse učinkovitih medijskih in drugih javnih sit, sploh ne sliši.
Tega iz etičnih, demokratičnih, intelektualnih in ne nazadnje tudi eksistenčnih razlogov mlada generacija ne more in ne sme sprejeti. Če se nad njo že izvaja ekonomski genocid, če se ji prostodušno pridiga, da je zapisana izgubi, ima naravnost dolžnost obrniti tok zgodovine. Pa ne toliko zaradi sebe, ker to morda niti ni več mogoče, temveč zaradi svojih otrok. Zaradi prihodnjih generacij, ki jim je treba omogočiti, da bodo živele v normalni slovenski državi.
To je bilo tisto, kar je v temelju iz notranje moralne prisile združilo dvajset neodvisnih intelektualcev generacije 30/40 v prepričanju, da Slovenija potrebuje prispevke za nov nacionalni program. Prispevke, ki bi bili strokovno-znanstvene narave, a dostopni širši javnosti in ki bi, ne na ulici, kaj šele s silo, temveč na nadvse artikuliran dialoški način, zbrani na enem mestu, opredelili, kakšno Slovenijo hočemo.
Izbira drugačnega načina javne komunikacije, kot je sicer značilen za slovenski javni prostor, pa je bila podprta tudi z drugačnim subjektivnim pristopom. Ta je bil vključevalen, saj skupino kritičnih mladih intelektualcev zaznamuje precejšnja raznolikost izobraževalnih, poklicnih in življenjskih izkušenj, prav tako pa smo nosilci različnih svetovnih in političnih nazorov.
To v nasprotju s prakso v slovenskem javnem prostoru ni bilo ovira za naše skupno delovanje, temveč prednost in spodbuda. Razlike so tiste, ki plemenitijo življenje, če jih znamo prepoznati in izkoristiti njihov kreativni potencial. Vse to je mogoče, če sodelujoče posameznike, tako kot v naši skupini, družijo osebnostna integriteta, priseganje na meritornost, širokosrčnost ter morda najpomembnejše: hrepenenje po drugačni Sloveniji.
Oprt na intelektualno tradicijo ustanovnih očetov slovenske države, ki jo idejno pooseblja 57. številka Nove revije, je tako nastal zbornik Evropska Slovenija – prispevki za nov nacionalni program. Z njim smo kot aktivni državljani, izvajajoč svoje temeljno javno etično poslanstvo, izrazili pripravljenost, željo, pričakovanje in ne nazadnje zahtevo, da se slovenska republika, ki obsega vse slovenske državljane in celoten slovenski kulturni prostor, oblikuje tudi v skladu z našimi normativnimi hotenji.
Idejo evropske Slovenije utemeljujemo z dvajsetimi prispevki, ki osvetljujejo vse temeljne razsežnosti slovenskega družbenega življenja: zgodovino; filozofsko-etične predpostavke in okvire slovenske družbe; pravno, demokratično, socialno državo ter njene konstitutivne pravice: svobodo izražanja, svobodo izobraževanja, svobodo zbiranja in združevanja, s poudarkom na civilni družbi, ter svobodo vere in vesti; okolje, ekonomijo ter, slednjič, zunanjopolitično in mednarodnopravno umeščenost Slovenije.
Ker bodo nekateri od teh prispevkov, zahvaljujoč prijazni gesti uredništva, v prihodnjih tednih sicer v krajši in spremenjeni obliki predstavljeni tudi na straneh tega časopisa, želim ta zapis izkoristiti zgolj kot uvod oziroma napovednik cikla gostujočih peres ustvarjalcev Evropske Slovenije. V nadaljevanju tako sledi opredelitev bistva ideje evropske Slovenije, ki jo bodo kasneje konkretizirali in nadgradili posamezni področni prispevki.
Ideja evropske Slovenije temelji na predpostavki, da nam je Slovencem zgodovinsko gledano nedvomno uspelo prehoditi impresivno pot narodnopolitične emancipacije, vendar nam nikoli ni uspelo ustvariti pravega vsebinskega liberalizma. Pred letom 1941 smo imeli korporativistični sistem pod prevlado ene same, konservativne, sile. Po letu 1945 smo vzpostavili totalitarni komunistični oziroma socialistični sistem. Po letu 1991 pa smo kljub drugačnemu zapisu v ustavo v praksi, de facto, vzpostavili neke vrste socialistični kapitalizem, utemeljen v demokratičnem socializmu. Ta, kot se je izkazalo le dvajset let kasneje, preprosto ne deluje.
Evropska Slovenija zato zahteva prelom s svojo izrazito neliberalno preteklostjo in sedanjostjo. Ta že desetletja duši ljudi, ki živijo v teh krajih, zlasti pa mlade, in nam preprečuje, da bi razvili razvojne potenciale v sebi in užili sadove svojega znanja in dela. Vse skupaj pa se dogaja z enim samim namenom: ohraniti status quo. Obramba družbene strukture, ki ni utemeljena v meritornosti, na trudu in znanju, temveč na »našosti« in ki jo zaznamuje sistemska korupcija, je očitno cilj, ki posvečuje vsa sredstva.
Odprta, svetovljanska, obrnjena na zahod
Kot nasprotje temu neodvisni intelektualci, zbrani v krogu Evropske Slovenije, ponujamo in zahtevamo drugačno Slovenijo. Tako, ki bo vsestransko odprta, svetovljanska, obrnjena na zahod in tako utemeljena ne na spet novi obliki korporativizma, temveč končno na vsebinskem liberalizmu.
Vsebinski liberalizem v teoretičnem smislu je normativni sistem, v katerem je zagotovljena skladnost človekovih pravic, pluralizma in demokracije. Kot tak pa je v praksi, ko se mora uresničevati s pravom, politiko in ekonomijo, nujna predpostavka resnično demokratične, pravne in zato (ter le tako) tudi ekonomsko uspešne države.
Le z uveljavitvijo liberalne misli bo na Slovenskem v ospredje končno stopil posameznik: svoboden, odgovoren in ustvarjalen. Taki posamezniki bodo ob spodbudni družbeni klimi ustvarjali meritorne elite, ki bodo zagotovile človeške vire za delovanje institucij. Obenem bodo uveljavili svobodno gospodarsko pobudo in na njej ustvarjali zasebni kapital. Iz tega se bodo pobirali davki za delovanje institucij demokratične in pravne države, za socialne transferje najšibkejšim v družbi, presežki pa se bodo lahko namenjali za investicije v novo gospodarsko rast in za delovanje civilne družbe.
Več: Delo
