Bolj kot nas vsakdanje bivanjske okoliščine silijo v to, da živimo skupaj, prek meja, bolj je smiselno najti učinkovito skupno ureditev, o vse širših pristojnostih Evropske unije pravi Matej Accetto.
So bile zadnje širitve EU namenjene povezovanju držav z enakimi vrednotami, kot jih ima unija, ali bolj povečevanju evropskega trga?
Po mojem je bilo malo obojega. Še več je možnosti. Rečemo lahko tudi, da je bila včasih širitev alternativa poglabljanju. Ena od manter evropskega povezovanja, ki so vrsto let narekovale ritem in razvoj EU, je, da moramo vedno iti korak naprej.
Države morajo biti bolj povezane. Lahko poglobimo obstoječo povezavo ali dodamo nove članice. V zgodovini razvoja je bilo pravzaprav obojega veliko.
Smo več kot gospodarska skupnost, ampak če smo tvorba, ki postaja podobna federalni državi – danes ji je zelo podobna že v marsičem – potem moramo verjetno oblikovati tudi nekakšne ustavne simbolne vrednostne temelje. In če boste danes brali določbo o širitvi, o možnosti pristopa, ne piše več zgolj to, da lahko vsaka evropska država zaprosi za članstvo, ampak da mora vsaka kandidatka spoštovati vrednote iz 2. člena Pogodbe o Evropski uniji.
Tam so navedene vrednote, ki nam pomagajo razumeti – kolikor je to mogoče –, kaj druži evropske države v EU. A tega, kaj nam pomeni ideja evropskosti, Evrope, ni mogoče zaobjeti v nekem pravnem dokumentu.
Evropska komisija je v nekem dokumentu leta 1993 rekla, da tega, kaj pomeni evropsko, ni mogoče opredeliti enkrat za vselej in v enkratnem dokumentu, ampak mora vsaka generacija zase razmisliti, kaj ji pomeni biti Evropa.
Je ta kriza, v kateri smo, največja do zdaj? Ali gre za eno izmed kriz, ki bo Evropsko unijo naredila močnejšo?
Po svoje je Evropska unija v krizi skoraj ves čas. Skoraj vsako leto je kakšna kriza. Ta je zagotovo malo večja kot marsikatera druga. Traja že sedem let. Ampak verjetno ne bo nihče od nas, ki se približno spomnimo zgodovine, rekel, da je to večja kriza, kot je bila kriza tridesetletne vojne, na primer leta 1950.
O tem je morda dobro razmisliti, da si približno predstavljamo, vidimo pravo perspektivo zdajšnjega razhajanja med Grčijo in njenimi upnicami, ko pravimo, ali je sploh še kakšen skupen jezik.
Schumanova deklaracija iz leta 1950 pravi: želimo si skupnosti, ki bo temeljila na enakopravnosti in solidarnosti Nemčije in Francije. Predstavljajte si, da ste francoski državljani, ki se spominjajo 30 let zgodovine prve in druge svetovne vojne, ko verjetno niso imeli pretirano prijateljskih čustev do Nemčije in Nemcev.
A Schumanova deklaracija, deklaracija njihovega lastnega zunanjega ministra, jim sporoča, da si želijo skupnost, ki bo temeljila na enakopravnosti in vse večji resnični solidarnosti med evropskimi narodi. Takrat je uspelo predvsem voditeljem, ki so vendarle vedno tudi gibalo kakšnega bolj ustavnega trenutka in razvoja tvorbe, to idejo celo počasi preliti v stvarnost. Najprej z zelo omejeno povezavo premoga in jekla (ta retorika je mirovna, saj vsaj na simbolični ravni rečeš, da sta to tisti surovini, ki sta zelo pomembni za vojaško industrijo).
Krizo jim je uspelo preseči s povezavo, ki je bila po mentaliteti popolnoma drugačna kot versajski mir. To je bil mir, ki je sporočal: poražence bomo potlačili, zmagovalci bodo narekovali pravila igre, Nemčija bo morala plačevati reparacije vse do konca stoletja. To je bila pogodba, za katero smo si želeli in verjeli (če govorim, kot da smo bili mi del te zgodbe), da bo dolgotrajna.
Kako zagotoviti, da bo pogodba dolgotrajna?
Skoraj vsaka pogodba, pa naj bo zasebno- ali javnopravna, zakonska zveza ali romantično razmerje deluje dolgoročno samo, če si obe strani želita, da ostane v veljavi. Če ima ena stran vse razloge, da si želi pogodbo ukiniti ali se ji vsaj izogniti, je ne spoštovati, potem ta pogodba ne more dolgoročno zelo uspešno delovati.
Če so takrat rekli, da bodo gradili skupnost, pri kateri bomo vsi videli koristi in prek tega postajali lojalni tudi ideji povezave, je obljuba Schumanove deklaracije pravzaprav veličastna obljuba tega povezovanja, ki ga seveda trenutna grška kriza postavlja pod vprašaj.
Eni pravijo, da je po logiki narave stvari, če je mogoč vstop, mogoč tudi izstop. Koliko je ta možnost sploh opredeljena?
Vrsto let so ugledni pravniki zatrjevali, da izstop iz Evropske unije ni mogoč. Zakaj? Ker ga pogodba ne predvideva in se šteje, da so članice s pristopom ‘konzumirale’ svojo pravico do samoodločbe. To je pravzaprav tudi slovenska zgodba, ki je nam znana že iz obdobja razpada Jugoslavije.
Ali država oziroma narod, ko svojo prirojeno pravico do samoodločbe izvrši s tem, da pristopi k neki skupni politični tvorbi, takrat izgubi pravico, da bo sam odločal o svoji usodi?
Veliko pravnikov je reklo, da v pogodbi določbe o izstopu ni, zato ta ni mogoč. Ko se država odloči pristopiti, je to enosmerna pot. Joseph Weiler, tudi eden od mojih profesorjev in velikih mislecev, teoretikov prava EU, je tedaj rekel, da smo zaradi tega pravniki v javnosti na slabem glasu. Izgubili smo stik z realnostjo.
Pogodbenice so se z lizbonsko pogodbo dogovorile, da bo taka določba vključena v pogodbo. Ta ureja možnost, da država izstopi iz EU.
Kako usoden bi bil “da” za izstop Velike Britanije?
Po povsem pravnotehnični plati je velika neznanka, kako neboleče oziroma boleče bi bilo izpeljati tak izstop. Kaj bi to pomenilo z vidika prilagoditve zakonodaje, z vidika ponovne uvedbe določenih dodatnih meja. Izstop mora namreč imeti praktičen učinek. Odstopaš od vrste dogovorov.
Težko si predstavljam, da bi izstopili iz EU, ampak bi še naprej “a la carte” izbirali, katera področja sodelovanja bodo veljala, ker bi jim na primer ideja o svobodni trgovini še vedno ustrezala. Treba bi bilo določiti, kaj vse je posledica izstopa, kako se spremenijo vse te ureditve trga, skupne zakonodaje na več področjih, in kdo bo to plačal, kdo bo nosil stroške prilagoditev.
Prilagoditi se bodo morale vse države članice. To bi prineslo precej visoke stroške in časovno zelo zahteven proces.
Pogovarjala sta se Urška Makovec in Jan Tomše. Več lahko preberete na Planet Siol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
