Leta 2009 je kantavtor Povia na popularnem sanremskem festivalu razburil italijansko, do neke mere pa tudi svetovno javnost s svojo pesmijo o nekdanjem homoseksualcu Luku (ime je tu izmišljeno), ki je spremenil življenje in je srečen z dekletom (Luca era gay). Kljub očitnim protestom in poskusom, da bi mu nastop celo prepovedali, je osvojil drugo mesto, gotovo pa so o tej pesmi veliko več govorili in pisali kot o zmagovalni. Dregnil je namreč v pravo sršenje gnezdo, ko je spregovoril o malodane prepovedani temi. Kot je bila pred desetletji tema o istospolni ljubezni tabuizirana, tako je danes kot politično nekorekten in nestrpen govor označeno vse, kar podvomi v »resnice«, ki jih razglašajo zagovorniki homoseksualne svobode. Moč te skoraj zmagovalne in izzivalne pesmi je namreč v tem, da za njo stoji resnična zgodba nekega Massimiliana, o kateri pa se ne bi smelo govoriti.
Iz te zarote molka stopa zdaj tudi Milančan, ki mu je res ime Luca. Luca di Tolve s svojo osebno zgodbo in s svojim zgledom potrjuje tezo utišanih, da spolna usmerjenost ni ne genetska niti sociološka določenost, ampak je v dobršni meri prepuščena človekovi odločitvi. Zanimivo je, da bi nekateri njegovi nasprotniki še priznali možnost spremembe, a le v eni smeri, iz hetero v homo, nikakor pa ne obratno. Sprejemali bi nove člane, ne bi pa puščali članstvu, da odhaja, če uporabimo primerjavo s kakšnim ekskluzivnim klubom.
Luca nam najprej podrobno opiše zgodbo svojega otroštva, v kateri vidi korenine svoje istospolne usmerjenosti, ki jo jasno opredeli kot deviacijo in anomalijo. Zaradi svoje ranjenosti v zgodnjem otroštvu je bil še toliko bolj dovzeten za novačenje s strani istospolnih krogov. Postal je odvisen od spolnega užitka kljub izkustvu in prepričanju, da ga ni mogoče nikoli v polnosti doseči. In tu odgrne zaveso in pokaže, kaj je v resnici za na videz idealno podobo veselih (gejev). Tako ugledamo promiskuiteto, iskanje užitka, včasih nasilje, slednjič pa tudi s tem povezano bolezen in trpljenje. Nikakor ne zaobide nekaterih svetlih točk prijateljstva, sočutja v trpljenju. Ključni trenutek in preobrat v njegovem življenju pa predstavlja njegova bolezen, srečanje s programom dr. Nicolosija, njegovo postopno poglabljanje vere in spreobračanje.
Luca je s pomočjo terapevta, molitve in ljubezni dekleta naredil velik premik v svojem življenju in s tem izkustvom želi stopiti pred svet isto- in raznospolno usmerjenih, da pričuje o tem, kar se je v resnici zgodilo. Želi demantirati idejo o nepremičnosti. In predvsem želi pokazati lažnost ljubezni, kakršno je živel pred to preobrazbo. Po drugi strani pa z veseljem pokaže na moč in pomembnost pravega prijateljstva med samimi moškimi ali med samimi ženskami, ki ima tudi močno terapevtsko vlogo, ko nekdo hoče splavati iz spon gejevstva.
Avtor s svojim izkustvom nima namena nikogar prepričevati v svoj pogled na homoseksualnost, še manj pa siliti v kakršnokoli spreminjanje. Mogoče pa želi s svojim pričevanjem zbuditi dvom pri tistih, ki so sami sebe prepričali, da je homoseksualnost njihova dokončna odločitev ali dokončna določenost. Do podrobnosti jim pokaže svoj premik in njegove sadove.
Tako kot ob sanremskem festivalu se je tudi ob izidu knjige v Italiji dvignil val ogorčenja in obtožb o homofobičnosti. Kar je Luca di Tolve napisal o sebi, prihaja zdaj tudi pred nas. Verjetno bo tudi pri nas prebudilo različne odmeve. Nekaj bo brezbrižnih, nekaj verjetno ogroženih in ogorčenih. Mogoče bo knjiga komu odprla vrata upanja. Luca je namreč naredil dva silno drzna koraka, pri čemer je drugi še veliko drznejši od prvega. S prvim se je jasno izrekel o svoji spolni usmerjenosti in priznal, da je homoseksualec. S somišljeniki je stopil iz sence in prelomil tabu, ki jih je nekoč obdajal. Postali so del javnosti, pa naj so želi odobravanje ali prezir, mogoče pa tudi skrito občudovanje.
Drugi korak je bil za Luca veliko tveganje in dokaz velikega poguma. Odločil se je namreč izstopiti iz strogo kodirane družbene skupine, ki ne dopušča takih potez. Pa ne le to. Odločil se je razkrinkati vse njene pasti, a brez sovraštva ali zamer, ampak iz želje po posredovanju nečesa, česar je bil deležen on sam. Kot se je moral boriti, da je sprejel dejstvo svoje homoseksualnosti, se je moral tudi boriti, da je sprejel dejstvo, da je ta homoseksualnost stranpot, s katere ni nemogoče oditi. Zaprte družbe vseh vrst nimajo rade odpadnikov in jih običajno skušajo onemogočiti. Luca pa se v veliki meri izogne njihovim napadom, ker sam ne napada, temveč govori o sebi in svojem spreobrnjenju. Daleč od vsakega obsojanja spregovori o možnosti, ki jo je sam izkusil, da drugače zastavi svoje življenje, in sicer tako, da s svojim hlepenjem po užitku ne bo več uničujoče deloval ne do sebe ne do drugih. S tem razbija mit zaprtih družb, ki jim močno ustreza enosmerni determinizem. Premik je možen, a le v eno smer. Možno se jim je pridružiti, ne pa jih zapustiti. Pot proč od njih je zaprta. Luca, ki jo je prehodil, nekako spodkopava temelje take skupine. Vendar pa bodimo pozorni: s tem ne nastopa proti nobenemu človeku. Zoperstavlja se samo ideji, človeku pa želi dobrino, ki jo je sam dosegel.
Mogoče se ravno v tem miselnem obratu skriva tudi drža Cerkve, ki na podlagi razodetja zavrača homoseksualna dejanja kot neurejena in nesprejemljiva, skratka kot grešna, obenem pa osebi izkazuje spoštovanje in se trudi, da bi ji pomagala do resnične izpolnitve v svobodi. Resda bo lahko še marsikdaj deležna očitkov o dvoličnosti. Tudi v njej so se namreč oblikovale “skrite družbe” homoseksualcev, ki od znotraj uničujoče delujejo. Prav v njej so številni našli skrivališče in jo zlorabljajo za svoje početje, ki je v popolnem nasprotju z njenimi načeli. To je pač resničnost nje, ki je grešna in sveta obenem. Prav je, da prizna svoj greh in se posuje s pepelom; še bolj prav pa je, da se zato ne umakne s prizorišča zgodovine, ampak odločno sledi načelom in zapovedim ustanovitelja ter nasproti ukleščenosti v determinizem postavi svobodo Božjih otrok.
To pomeni, da kljub zahtevam o t.i. politični korektnosti jasno izpove svoja stališča – moralna načela, čeprav bi jo zato obtoževali nestrpnosti in jo v javnosti nestrpno napadali. Tega, kar je po Božji postavi greh, preprosto ne more in ne sme imenovati krepost. Take zahteve je pred njo postavljal že marsikateri totalitarizem; in če se je kdaj uklonila pred njim, se je slej ko prej za to kesala in prosila odpuščanja. In kot vemo, so totalitarizmi vselej nastopali z zelo prijaznimi in obetavnimi parolami, za katerimi se je skrivala usužnjujoča resničnost. Po drugi strani pa bo Cerkev do istospolno usmerjene osebe kljub provokacijam ohranjala neprimerljivo spoštovanje, usmiljenje, sočutje in razumevanje. Tudi tu se Cerkev kot mati zgleduje po usmiljenem očetu iz prilike, ki ne zasovraži izgubljenega sina, ga ne razdedini, ne zasipa z očitki, ampak ranjenega sprejema v objem. Ljubeč objem, ki zdravi in rešuje in osvobaja.
Ni naša naloga in tudi nič kaj hvaležno ni napovedovati prihodnosti. Zdi pa se mi, da bo lahko prav Cerkev počasi postala tisti prostor, ki bo v prihodnosti nudil največ razumevanja tudi homoseksualcem, da bodo v njej našli dom. Pa ne s tem, da bi, kot so poskušale nekatere cerkvene skupnosti na Zahodu, po vzoru civilne družbe začeli dopuščati homoseksualno prakso na račun izkrivljanja razodetja in izročila. Moralna načela bo ohranila nespremenjena, ker si jih ni zastavila sama, ampak jih je prejela od Večnega. Tudi ne bo šlo za nasilno “prekrščevanje”, “preusmerjanje”, ampak prej za ozdravljanje. Človek v tem procesu ne bo osiromašen za svojo identiteto. V njem se ne bo zatrlo nič zares njegovo, pač pa se bo odvzelo moč nečemu samo na videz osrednjemu in na videz nepremagljivemu, kar je dejansko prekrivalo nekaj veliko bolj resničnega. Dr. Nicolosi s svojim pristopom in Lucova skupina Lot gresta v to smer.
Pripis uredništva: besedilo je spremna beseda v knjigi Bil sem gej, ki je izšla pri Založbi Emanuel in jo lahko naročite na Časniku.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
