Lojze Peterle je bil rojen leta 1948 v Čužnji vasi pri Trebelnem in bil prvi predsednik slovenske demokratično izvoljene vlade. Leta 1989 je bil med soustanovitelji Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) in do leta 2000 predsednik stranke. Dvakrat je bil zunanji minister, med drugim poslanec in podpredsednik Evropske ljudske stranke (ELS). Kandidira že za tretji mandat poslanca v Evropskem parlamentu. Z ženo Branko živi v Ljubljani, je oče treh otrok.
Ste nosilec skupne liste NSi in SLS na prihajajočih volitvah v Evropski parlament. Kateri so glavni vsebinski poudarki vaše liste, s katerimi želite prepričati volivce in za kaj se boste osebno še posebej prizadevali?
Volivkam in volivcem lahko predstavim pet let odgovornega dela v parlamentu z rezultati zlasti na področju zdravja, ki ga želim nadaljevati, predvsem v boju proti raku. Program liste se zavzema najprej za nadaljnjo konsolidacijo Evropske zveze v podporo gospodarski rasti in novim delovnim mestom. V tem smislu podpiramo tudi postavitev bančne unije, ki je bistvena za preprečitev kriz v bodoče. Sem sodi tudi odnos do proračunske discipline držav članic. Naš tretji poudarek so mladi. Potrebujemo veliko več kot jamstveno shemo za mlade.
Poudarki programa naše liste imajo tudi slovensko dimenzijo. Prepričani smo, da bo slovenski glas v Evropski zvezi tem močnejši, čim dosledneje bomo uveljavili standarde pravne države in socialno-tržne ekonomije. To nam ne gre dovolj dobro, ostali smo v mešanici jugoslovanskega modela, kjer izstopa praksa dogovorne ekonomije, ki nam je pomagala v luknjo, v kateri smo. Torej, ljudem bomo jasno povedali, kaj za nas pomeni biti polnopraven in prostovoljen član te družbe in še vedno moramo delati za zavest, da je EZ naša priložnost, in da ni tam nekdo, kot se to sliši iz nekaterih vladnih strank, ki bi bil do nas celo sovražen. Mislim na trojko.
Pred kratkim ste prejeli nagrado Evropskega parlamenta za evropskega poslanca leta v kategoriji ‘Zdravje’ za vaše delovanje na tem področju. V zadnjem času pa beremo, da se vam ponovno pojavlja bolezen. Kako ocenjujete vaše delovanje v naslednjem mandatu, če se boste morali bojevati tudi z boleznijo?
Meni je ta nepričakovana ponovna diagnoza dala misliti, hkrati me je poživila. Moram reči, da me ni vznemirila, kot me je prva. Nekako sem rekel: »Bomo pa še enega premagali!« (smeh). Vesel sem, da je bil rak ugotovljen v zelo zgodnji fazi razvoja in ga že terapevtsko obdelujemo z mehkimi sredstvi, z neagresivnimi metodami. Se ne ukvarjam veliko s tem, mi je dalo misliti, da bo potrebno še kaj spremeniti, da je mogoče v mojem življenjskem stilu še kaj narobe. Mogoče preveč delam, čeprav pravim, da mi je pozitiven delovni stres v izziv, v veselje.
Do te diagnoze imam pozitiven odnos in me navaja, da se zdravstvu še bolj posvetim. V Evropi rak napreduje epidemično in marsikaj bo potrebno spremeniti, če bomo hoteli dokončno zajeziti to bolezen. Zaenkrat je rak hitrejši oz. močnejši in sam vidim nalogo v tem, da po politični plati poskrbim za močnejši odgovor. Rak ni samo zadeva bolnikov in zdravnikov, ampak je širši, socialni in vse bolj politični problem.
Torej je mogoče razumeti, da ste rak odkrili v zelo zgodnji fazi in skušate pred razvojem bolezni delovati preventivno?
Tako je. Meni je raka odkril eden od vrhunskih onkologov. Nisem šel na pregled, ampak, ko sem srečal dr. Umuro, konvencionalnega zdravnika, ki je razvil svojo metodo odkrivanja raka, mi je ponudil predstavitev njegove metode in sem mu rekel: »Izvolite, me zanima, če je še kaj ostalo.« (smeh).
Stranki NSi in SLS sta se odločili za sodelovanje na letošnjih evropskih volitvah. Kako sprejemajo tovrstno sodelovanje ljudje, s katerimi se srečujete na terenu in ali vidite možnost trajnejšega sodelovanja oz. povezovanja strank?
Zame je to kreativen in vzpodbuden projekt. Zanimivo je, da smo mi prišli s prvotnih 80 proti, 20 za, v ravno nasprotno razmerje 80 za in 20 proti glede skupne liste. Mislim, da je bilo v obeh strankah podobno. Pri prvem povpraševanju so ljudje odgovarjali na podlagi izkušnje iz preteklosti. Ko sta vodstvi potem predstavili vizijo in argumente, se je zadeva začela obračati. Danes mislim, da ljudje doživljajo skupno listo kot pozitivni naboj. Celo tam, kjer so bili prej sprti, je prevladala logika, da skupaj dosežemo več. Ta tekma ima dodano vrednost. Če se kje ne razumejo, jim pravim, da naj poskrbijo, da bodo dali preferenčne glasove »našim« in na koncu bodo vsi »naši« (smeh).
Ljudje so dogovor za skupno listo v času izredno močne polarizacije doživeli kot zelo pozitivno znamenje. Pravijo: »Vsaj dva sta se sposobna nekaj zmeniti v Sloveniji.« Tudi pred dnevi, ko sem Jelku Kacinu odprl razstavo o njegovem političnem delovanju, mi je ena gospa dejala: »Ne morem verjeti!« Tam je bilo tudi nekaj mojih znancev, ampak niso mogli verjeti, da lahko pride krščanski demokrat odpreti razstavo liberalcu.
Pri nas je izginil smisel za bonton, za normalnost, za spoštovanje. Polarizacijo moramo omejiti na minimum. Če smo različni, ni nujno, da smo polarizirani. Zame je pozitivno tudi dejstvo, da stranki nista imeli problemov z vprašanjem prvega na listi, kar je vse skupaj olajšalo. Vidimo, kako je na levici, kjer je vprašanje prvega močno vplivalo v vseh poskusih skupnih nastopov.
Kako bo po vaše tesnejše sodelovanje med NSI in SLS vplivalo na odnose na pomladni strani?
Meni ni všeč razlog, zakaj je prišlo do nekaterih disonanc, hkrati pa vidim priložnost za jasnejše profiliranje strank, potem ko je Janša Novakovo pustil, v primeru arhivov v ‘offside-u’. Škoda, da je propadla ideja telefona. Če je arhivska zgodba tako pomembna, bi se prvi trije s pomladne strani lahko dogovorili, pa tega ni bilo. Ni bilo resnega poskusa.
Mislite, da ni bilo interesa za dogovor?
To morate vprašati vodilne. Meni izgleda, da ne. Vem, da so dolgo sodelovali, vem, da so na ministrstvu za kulturo potekala uskljevanja tudi s SDS, potem je pa prišlo do razlike v finalu. Pregledal sem kronologijo in vsebino dogajanja in ne vidim podlage za moraliziranje nad NSi. Menim, da bi se pomladne stranke morale čutiti zavezane poslanstvu, s katerim so uspešno vstopile v politični prostor pred četrt stoletja in dati Slovenijo na prvo mesto in malo pozabiti na to, kdo bo prvi. Vprašati se je treba, kaj moramo storiti skupaj.
Naša skupna lista je izrazito demokrščanska lista v evropskem pomenu besede z lastno slovensko komponento nazaj do Kreka. Slovenska demokratska stranka ima drugačen profil, ker pa smo skupaj v Evropski ljudski stranki, smo zavezani skupnim vrednotam in načelom. Ljudje bodo imeli torej na pomladni strani na razpolago dve listi z različnima profiloma. Ko bomo mi dosegli dober rezultat, bomo okrepili Evropsko ljudsko stranko in njenega kandidata za predsednika Evropske komisije.
Omenili ste polarizacijo, v Sloveniji opažamo tudi veliko nezaupanje v institucije; gleda se, kdo je v ozadju te institucije, kaj hoče nekomu slabega. Omenjali ste že problem, da ni bontona. Kako v Sloveniji povrniti zaupanje v državne institucije oz. spoštljivejši odnos do Slovenije kot države, kot domovine?
Vsaka skupnost živi iz nekih načel, vrednot in skupnih pravil igre. Mi imamo dva odlična vira, da spet opredelimo nacionalni interes, ki je bil v preteklosti zlorabljen za interes ozkih skupin.
Eno so vrednote osamosvojitve, ki nas je povezala. Druga svetovna vojna in revolucija nas je delila, vojna za Slovenijo nas je poenotila. Osamosvojitev smo delali za vse, ne samo za DEMOS. Za Evropo smo se odločili tudi v dobro vseh. Mi imamo izkušnjo s skupnimi imenovalci in mislim, da bi bilo potrebno spet priti do te volje, da iz te izkušnje ponovno zaživimo. Vztrajanje na različnosti, ki vodi v polarizacijo, se mi zdi nerodovitno, nekoristno, jemlje energijo.
Drugi vir je duh evropskih očetov, ki so na začetku postavili dve temeljni ideji: spoštovanje dostojanstva vsakega človeka in delati skupaj. Pri nas in v Evropi moramo to reaktualizirati in ponovno premisliti. Marsikdo mi pravi, da smo že znali živeti drugače in tudi vprašanja preteklosti se je potrebno lotiti tako, da se ne bo ponavljalo ob vsaki državni proslavi ali vmes in evropska pot je glede tega najbolj poštena. Na zadve je potrebno pogledati resnicoljubno in kar se da, popraviti, to narediti po načelu pravičnosti. Sprava ostaja temeljna evropska ideja, mi se moramo kot nacija spraviti s svojo preteklostjo. Mislim, da je jasno, kako do tega pridemo, problem je, da za to ni volje. Ne želim, da bi o tako pomembnih stvareh glasovali s preglasovanjem: če bo močna ta stran, bo takšen spomenik, če pa druga, ga pa ne bo ali pa bo čisto drugačen. Tukaj se moramo odločiti za osnove pietete in medsebojnega spoštovanja. Skrbi me divje uveljavljanje lastne, osebne ali skupinske volje v škodo celote … ponovno moramo definirati slovenski “skupaj”.
Tudi v kontekstu zaupanja v institucije in vprašanja medsebojnega zaupanja se odpirajo dileme o potrebnosti neke oblike lustracije v slovenskem prostoru, posebej v pravosodju. Pri tem se izpostavlja tudi vaša vloga kot prvega predsednika slovenske vlade. Kako komentirate tovrstne pozive?
V občutljivem času osamosvajanja znotraj DEMOS-a ni bilo večine za lustracijo. Kasneje sva jo predlagala z Janšo, vendar nisva doživela večinske podpore. Naj spomnim na Jožeta Pučnika, vodjo DEMOS-a, ki je bil idealistično prepričan, da bo po osamosvojitvi drugače, da se bodo ‘oni drugi’spremenili.
Mislim, da je lustracija za bivšo komunistično družbo potreben ukrep. Zdaj o njem razmišljajo v Ukrajini.
Ob osamosvajanju sem rekel, da so naš ‘revanš’ nova pravila igre, kar bi težko proglasili za maščevanje. Problem je, da se skupnih pravil vsi ne držimo, ali pa zakon ne velja za vse enako. Bančna luknja se je zgodila tudi zaradi dvojnih meril – za ene tako, za druge drugače. Mi se moramo rešiti dvojnih standardov, nadaljevanja preteklosti, ko je bil vladajoči razred privilegiran in si je lahko poljubno tolmačil zakone. Ko sprašujem kolege, zakaj je Nemčija ali Finska tako uspešna, mi praviloma ne rečejo, da zaradi močnega gospodarstva, ampak zato, ker deluje pravna država. Ko si ti pred zakonom enak, pri nas nismo, potem pride tudi do krivičnih socialnih razlik, ki lahko dišijo tudi po revolucionarnosti.
Kot edini slovenski evropski poslanec ste glasovali proti poročilu Lunaček, ki predstavlja resolucijo o spodbujanju t. i. teorije spola. Kako gledate na poskuse debat o homoseksualnosti v današnji družbi ter na komunikacijo na eni strani LGBT lobija in na drugi katoliške Cerkve v Sloveniji?
Bil sem v družbi teh, ki so bili proti poročilu Lunaček, ne zato, ker bi bil proti drugače spolno usmerjenim. Meni ni bil všeč duh te resolucije, ki izraža namero, ki gre daleč čez temeljno spoštovanje različnosti. Ker se s tem ne strinjam, sem glasoval proti.
Kar se tiče Cerkve imam včasih vtis, da se te teme kdo boji, ampak mislim, da je treba o tem govoriti in ločiti, kaj je vprašanje spoštovanja in upoštevanja različnosti, kaj so ideološki projekti in kulturni boj. Ljudje imajo lahko posebne težave zaradi te različnosti, povsem praktične narave. To moramo razumeti.
Papež Frančišek je k temu dodal nekaj svežega, duhovnega, nekaj krščanske svežine. Tudi to temo je potrebno obravnavati v duhu spoštovanja, kar je izhodišče za napredek na tem področju. Če pa bo šlo to v smeri konfrontacije neke večine in nekega lobija, ki včasih uveljavlja svoje interese tudi na težko sprejemljiv način, bomo poglabljali nepotrebno fronto. Veliko se pogovarjam o teh vprašanjih tudi z drugače usmerjenimi, in ko govorimo stvarno, neideološko, ni nobenega problema. Občutljiv sem na tisti del nasprotovanja, ki maje civilizacijsko podlago.
Zelo sem bil vesel dogajanja v Franciji, ko je Frigide Barjot spravila na ulice dva milijona ljudi, pa ni v nobeni stranki. Želela je samo povedati svoje mnenje o poroki istospolnih. Kot igralka ima veliko prijateljev homoseksualcev in eden izmed njih je z njo nastopal na prireditvah, kjer je rekel, da za svoj partnerski odnos ne potrebuje poroke, kot je predlagana v zakonu. Frigid Barjot je vnesla novo, inkluzivno kulturo v te pogovore.
Od Cerkve si želim odprtosti za pogovor. Tudi od civilnih gibanj bi si želel pogovora, ki ne bi poglabljal polarizacije.
V Evropskem parlamentu je pred kratkim potekala javna razprava o državljanski pobudi Eden izmed nas, pri kateri ste sodelovali tudi sami. V Sloveniji naj bi bilo letno opravljenih okrog 5000 umetnih splavov, s čimer naj bi bili v Evropi v vrhu. Od kod po vaše takšna klima glede umetnega splava v Sloveniji?
Mi smo doživeli čase, ko je bil sistem “naklonjen” splavu. Moji kolegici, ki je bila tretjič noseča, se je zgodilo, da jo je zdravnik vprašal: »Kdaj pa pridete?« in najprej ni razumela, kaj to pomeni. In je rekla: »Kaj me sprašujete, jaz hočem roditi, ne rabim datuma za splav.« Pri nas je zaradi izrazito kulturnobojnih in ideološkopolitičnih razlogov prišlo do površnega odnosa do začetka življenja. V duhu boja proti tradicionalnim ali krščanskim vrednotam, se je propagiralo druge izbire, zato me ne čudi, da v našem zakonu piše – kar mislim, da je edinstveno – da se poseg opravi hitro. Ne tako kot v Nemčiji, kjer imaš priliko za posvet, da imaš čas z a premislek.
Pobuda “Eden izmed nas” je državljanska pobuda in marsikdo je mislil, da gre za cerkveno pobudo, ampak je laiška, politična, z njo smo pričeli evropski poslanci. Ta pobuda je že prebudila malo več občutka za življenje in odkar so evropski sodniki rekli, da se življenje začne s spočetjem – kar pomeni, da je od tedaj treba spoštovati človeško dostojanstvo in pravice od začetka – imamo novo pravno situacijo. Drżavljanska pobuda opozarja na pravne in etične posledice omenjene sodbe. Zarodki so ljudje, zato jih ne smemo uničevati. Pobuda poziva, da EZ ne financira raziskav, ki vodijo v uničevanje zarodkov.
Na predstavitvi pobude sem bil od slovenskih evropskih poslancev sam in mi je bilo zanimivo poslušati govorico nasprotne strani, ki je spet nastopila z ideologijo mojega trebuha – »Moj trebuh je moja zadeva.« Potem je poslanski kolega s Poljske vprašal: “Ampak gospa, ko je tam še nekdo drug, tudi po mnenju sodnikov, človek, ali gre res samo za Vas in Vaš trebuh?”
Kako ocenjujete delovanje vodstva NSi, da se poskuša profilirati na drugačen način, kot smo do sedaj bili vajeni? Zanima me vaš pogled ali je nišnost realnost ali poskušati iti v širino?
Mislim, da je krščanskodemokratska stranka lahko samo stranka ljudskega značaja, se pravi širine. Take stranke so v večini evropskih držav ali prve ali druge. Mi smo tukaj v anomaliji, s šibko demokrščansko stranko, čeprav je leta 1990 zmagala. Za stabilnost in razvoj Slovenije je izredno pomembno, da se takšna stranka spet razvije, da sledi našim in evropskim virom navdiha. Te stranke povsod prispevajo k stabilnosti, so inkluzivne, ne gredo v ekstreme. Je nujno potreben element, ki ga je potrebno okrepiti.
Orbanova stranka FIDESZ, tudi članica Evropske ljudske stranke, je vnovič doživela izrazito zmago na Madžarskem. Kako ocenjujete način delovanja te stranke, lahko v čem predstavlja model za delovanje slovenskih članic ELS?
Orbana dobro poznam od leta 1989, ko smo še skupaj študirali, kako kaj spremeniti. Takrat je bil on mlad liberalec. Potem je prišel do krščanskega demokrata in to jemlje resno. Skupaj sva bila tudi podpredsednika ELS;mož je jasen in odločen. Nasledil je težko stanje v državi po polomu socialistov. Ne čudi me, da ima osem let priložnosti, da bo zadeve postavil na boljše temelje. Ne skriva svojega krščanskega prepričanja, svojega odnosa do življenja od začetka, zato so v ustavo zapisali, kaj je družina. On marsikoga moti, predvsem ideologe levice. Zna biti tudi oster, gotovo je naredil kakšno napako in jo tudi priznal. Ko je doživel kritiko EZ, je zadeve spremenil.
Gospod Peterle, hvala za pogovor.
Pripis uredništva: pogovor sta pripravila in vodila Marko Jerina in Jani Drnovšek.
