Slovenska prestolnica je že nekaj let prava rak rana trenutne opozicije in osrednji paradni konj vladne večine. Na trenutke Ljubljana diha precej drugače kot preostanek Slovenije (kar sicer v evropskem merilu za glavno mesto ni nujno nenavadno). V njej so se odločale zadnje parlamentarne volitve in prav ona je tehtnico prevesila na stran zagovornikov arbitražnega sporazuma. Zato se zdi, da so se v opoziciji sprva že nekako sprijaznili z novim porazom na jesenskih lokalnih volitvah.
Jalova taktika napada
Potem se je zgodil nenadejani referendumski fiasko. In je postalo je jasno, da bi nova klofuta jeseni predvsem na demokrate delovala uničujoče. Tako smo trenutno priča pravemu obleganju župana Jankoviča. Ne dvomim, da bi mu bilo treba stopiti na prste. Tudi nisem nikakršen zagovornik argumenta, da “učinkovitost” odtehta vse druge malenkosti. Njegovo vzporejanje z nekaterimi politiki podjetniki iz soseščine se mi zdi žaljivo za slednje, saj si verjetno svojih podjetniških lovorik nihče med njimi ni zaslužil v sterilnih nesvobodnih pogojih tovariškega kapitalizma, kot se je posrečilo nekdanjemu prvemu možu Mercatorja. Slednjič težko doumevam, da je ravno možakar, ki se nima za politika, naredil iz Ljubljane najhujše ideološko močvirje v državi.
A celo ob vsem tem ne bi smeli prezreti skoraj dveh tretjin križcev pred njegovim imenom na zadnjih volitvah. Težko je verjeti, da si bodo ob vendarle precej mrzlični županovi dejavnosti proti koncu leta, njegovi volivci množično premislili samo zaradi nekaj na hitro ustvarjenih in na njegovo ime nalepljenih (četudi nemara resničnih) afer.
Ne iskanje kandidata, ampak kandidatov
Skratka: Jankoviču ne bo moč priti do živega samo s poudarjanjem, da smo proti njemu. Še slabše bo tarnanje nad domnevno od nekdaj “rdečo” Ljubljano in primitivno kazanje s prstom na Fužine, kot da bi župana volili samo tam, v drugih delih mesta pa ne. Čeprav imajo javnost in politiki pregovorno slab spomin, se bo vsaj kdo spomnil drugačnih političnih razmerij v glavnem mestu, celo še na državnozborskih volitvah leta 2004.
Marsikaj je pripomoglo k temu, da je potonila (predvsem) desnosredinska opcija v politično nepomembnost. Med drugim je prispevalo tudi nevešče izbiranje kandidatov za županske volitve leta 2002 in 2006. Ideja skupnega kandidata se sicer lepo sliši, a je zares uporabna samo v času elementarnih in narodnih katastrof. Resda bo še en Jankovićev mandat najbrž naravna nesreča za mestni proračun in za stanje mestnega duha, vendar ni razloga, da bi kdor koli posegal po tej, že dvakrat propadli zamisli. Spomnimo: pred osmimi leti je desnosredinska barka potonila pod strumnim vodstvom sicer čisto simpatičnega Andreja Bručana, ki pa ima zgolj karizmo vlažne krpe (če si sposodim neprijazno primero nekega britanskega evroposlanca), štiri leta pozneje pod poveljstvom žlahtnega konservativca Franceta Arharja, ki bi nedvomno “zažgal” na podeželju; v prestolnici kajpak ni mogel.
Če naj župana kdor koli spravi vsaj v drugi krog, kar bi bil že velik uspeh, bo potreben čim širši nabor kandidatov najrazličnejših profilov. Tu je sicer računati, da bo večina koalicijskih strank v ring poslala zgolj “slamnate može”, kot se je deloma zgodilo že ob prvem Jankovičevem triumfu.
Ni mesto za prvokategornike
Hkrati se bo verjetno potrebno odpovedati skušnjavi, da bi za kandidate postavljali politične prvokategornike in zveste ljudi strankarskih mašinerij. V Ljubljani se je opekel celo guru Bučar (resda je v trenutku slabosti kandidiral pod napačno zastavo), drugega mandata si ni uspela priboriti nekdanja eldeesovska zvezdnica Vika Potočnik, na celi črti je pogorel demokratski prvoborec Bručan. Stranka, ki resno računa na vidnejši rezultat, bo morala pač stisniti zobe in nastopiti s politično manj zanesljivim človekom.
Nemara je prav dogajanje prejšnjega tedna naredilo nekaj prostora za zanimivo možnost, ob kateri bi se utegnili stakniti opozicija in reformno naravnani del vladne večine, predvsem socialnih demokratov. Slednji kljub velikim zaslugam župana Jankoviča za uspeh levice na zadnjih volitvah pač ne morejo biti čisto ravnodušni ob njegovem populističnem botrstvu sindikalnim in študentskim demonstracijam, ki so za tarčo navsezadnje vendarle imele vlado.
