Mirno lahko rečem, da je včerajšnji razplet politične krize v državi najslabša od vseh kar številnih možnosti. Nič ne bo s toliko opevano projektno ali tehnično vlado, ki bi jo vodil vsaj približno za vse sprejemljivi premier, nič s predčasnimi volitvami (bajanju Riharda Branislja navkljub), še manj seveda z nadaljevanjem nekdanje koalicije pod vodstvom novega kapitana. Dobili smo popolnoma politično vlado v Sloveniji najobičajnejših in že od Drnovškovih začetkov udomačenih barv. Pri čemer grozi celo, da bo njen formalno najbolj desni del v podobi Državljanske liste v kratkem času postal glavno propagandno trobilo koalicije (kot se je to v Račanovi vladi zgodilo velikemu delu hrvaških liberalcev), saj ni malo možnosti, da bo ta parlamentarni mandat za stranko zadnji (in bodo zato najbolj zainteresirani za podaljševanje življenja vladi).
Janševa neuspešna igra na vse ali nič
Seveda se ob tem zastavlja vprašanje, kako je lahko izkušeni politik Janševega kova dobesedno ponovil napako Zorana Jankovića izpred dobrega leta dni. Tudi njemu je spodrsnilo, ker ni upošteval ali je vsaj premalo upošteval, da vodenje vlade v Sloveniji ne pomeni stoodstotne oblasti, pač pa si je treba slednjo deliti s partnerji. Četudi nemara v teh partnerjih vidiš liliputance, jim moraš vedno vreči dovolj drobtinic, da se počutijo pomembne. Tega ni dojel Janković, kar ni čudno, saj je v politiko prišel kot novinec, in tega ni hotel dojeti ultramaratonec v slovenski politiki Janša. Verjetno je enoletni odlog, ko se Jankovićevi še niso povzpeli na oblast, kakor je kazalo takoj po volitvah, v čem koristen. Morda se je vsaj od daleč zasvetilo okrevanje. Kaj več dosedanji premier ni iztržil. In če bi bila to njegova zadnja beseda, bi bil sklep kariere klavrn. “Liliput” je pač pokazal mišice.
Na levici nič novega
Čeprav se strinjam, da je in bo potrebno ekipo Bratuškove soditi zgolj po dejanskih potezah, začetek ni preveč obetaven. Vsaj izbira dveh, če ne treh ministrov je v veliki meri norčevanje iz znatne manjšine državljank in državljanov. Druga posledica včerajšnjega dne je že predvelikonočno vstajenje skoraj odpisane Pozitivne Slovenije, katere edini program je bil ob ustanovitvi boj proti bavbavu Janši, zdaj pa je iz pekla na dobri poti na mesto najmočnejše stranke v državi. Njen formalno bivši voditelj bo še bolj nemoteno kot doslej gospodoval prestolnici. Potihnili bodo še tisti redki glasovi iz koalicije, da bi moral nemara kljub vsemu sestopiti s svojega ljubljanskega trona. Socialni demokrati pa so se – pravzaprav pričakovano – podredili ljudskofrontni disciplini in se prostovoljno odrekli ambiciji, da bi bili (spet) najmočnejša stranka.
Pravzaprav se torej včeraj ni zgodilo nič novega.
