»Ko boš smučal pa ne »tiši« samo na levo, ampak včasih zavij tudi na desno.« sem nekoč v šali dejal svojemu staremu znancu, zagrizenemu levičarju in predstavniku tiste ideološke struje, ki se razglaša za neizmerno odprto, svobodomiselno in »oh« in »sploh«. Ni čudno, da sem pred časom od neke podobno misleče osebe dobil »servirano« veleumno izjavo: »Ne beri samo desnih medijev, ker so fašistični!« Ob tem se je na mestu vprašati koliko je pri nas sploh takšnih, torej »fašističnih« medijev, saj menda bolj prevladujejo »titoistični«. Obenem je iz te »ideološko sfrizirane« izjave mogoče razbrati, da vse kar ni »krepko na levi« nedvomno zastopa razne sporne »izme« kot so fašizem, rasizem, šovinizem, antisemitizem, seksizem in nacionalsocializem. Za mnoge skrajne levičarje je konzervativno misleče ljudi vsekakor mogoče »zabrisati v koš« katere izmed navedenih kategorij, če ne kar v vse skupaj in podvreči ustrezni »reciklaži«, z drugimi besedami: poslati za zapahe, v taborišče, pretepsti, ustreliti ali v najboljšem primeru prevzgojiti.
Tudi nacionalsocializem je zgolj socializem
A resnici na ljubo lahko pridemo do spoznanja, da je bil tudi nacionalsocializem pravzaprav le neka oblika socializma z zelo jasnimi nastavki represivnega stalinizma in obenem z socialističnim družbenim ustrojem, znotraj katerega država skrbi za svoje državljane, skratka nekakšen »mamahotel«, a v tem primeru zgolj za pripadnike »prave«, torej arijske rase, kar je v osnovi povsem socialistični nastavek. Za mnoge sodobne levičarje je značilno tudi to, da nevrotično izpostavljajo zgolj zločine, ki so jih počenjali nacisti pred več kot 70 leti, medtem ko bodisi namerno bodisi nenamerno pozabljajo na dejstvo, da fanatično levičarstvo prav na današnji dan leta 2016 človeštvu povzroča nepopisno zlo. Markantna primera levičarskega hudodelstva sta med drugim Severna Koreja in Kuba, kjer so prav v tem trenutku na veliko kršene človekove pravice.
»Fašist« – zelo prikladna nalepka za vnaprejšnjo diskreditacijo sogovornika
Zelo zanimivo je, da levičarsko »leporečje« hitro preide v zmerjanje s fašizmom in sorodno sočno terminologijo, čeprav je bil fašizem kot takšen že davno večinsko iztrebljen in se v dandanes pojavlja v zametkih, morda kvečjemu v podobi kakšnih obritoglavcev ali posameznih ultranacionalističnih strank kakršnih v Sloveniji dejansko sploh ne poznamo. Vendar pa je omenjena »fosilna« fraza med mnogimi fanatičnimi levimi navijači neizmerno priljubljena, predvsem zaradi prikladnosti za takojšnjo psihološko podreditev in vnaprejšnjo diskreditacijo ideološkega oponenta, ko pride do kakšne debate oziroma pogovora. To je med drugim po vsej verjetnosti posledica dejstva, da sta bila nacizem in fašizem v svetovnem merilu odločno »linčana«, medtem ko skrajna levičarska ideologija – komunizem pač ni bil, kar med drugim dokazuje dejstvo, da Tito ali Che gevara še vedno uživata velikansko popularnost doma in po svetu. Tudi ob javnem prikazovanju komunistične simbolike se pogosto zamiži na eno oko ter se jo dojema kot simbole nekakšnega najstniškega anarhizma, ali celo kot »modni dodatek«, še zlasti na raznih čepicah. Če bi po Ljubljani kdo hodil naokrog s kljukastim križem, bi lahko celo upal, da bo o njem poročala državna televizija, predvsem pa da bo nekaj časa preživel v določeni ustanovi, medtem ko nošenje rdeče zvezde oziroma srpa s kladivom ne predstavlja podobne nevarnosti. Obstajajo sicer države, kjer je za javno razkazovanje vseh totalitarnih simbolov zagrožena enaka zaporna kazen, na primer na Poljskem, vendar pa na Sončni strani Alp ni mogoče pričakovati, da bi v kratkem dočakali kakšne podobne predpise.
V svetu se goji prikriti kult komunističnih diktatorjev
Še en dokaz za globalno vehementno superiornost levičarstva lahko najdemo v žalovanju za nedavno preminulim Fidelom Castrom s strani nekaterih tujih državnikov, ki se imajo za demokratične. Podobno nostalgijo je sicer mogoče najti tudi pri milijonih običajnih smrtnikov po svetu. Tudi iz trenutnega severnokorejskega skrajnega levičarja Kim Džong Una se navkljub načelnemu zavračanju in vsesplošnemu kritiziranju njegove vladavine posredno in malce bolj prikrito ustvarja nekakšen globalen kult osebnosti, nadvse prikladen celo za promocijo raznih produktov, npr. mobilnih telefonov. Na podoben način je tudi nedavno preminuli kubanski krvolok promoviral kapitalistično podjetje Adidas s svojo nadvse simpatično »delavsko« trenirko. Socializem je ob pravih priložnostih očitno lahko tudi kakovostna blagovna znamka in »promocijski material« za potrebe kapitalizma. Ironija pa taka!
Marxov demon je obsedel celo nekatere Američane
Levičarska histerija kaže podobno »plesnivo« obličje kjerkoli po svetu. V zadnjem času se je razodela v vsej svoji zanikrni »veličini« na ameriških tleh, kjer so se pojavili simptomi, ki so bolj tipični za Latinsko Ameriko, Azijo ali morda Evropo, nikakor pa ne za ZDA. Hillary Clinton je namreč navkljub izdatni medijski podpori, predvsem pa izredno obilni finančni injekciji domačih korporacij in celo naftnih šejkov, klavrno pristala na mestu poraženke. V ameriški tradiciji je navada, da se poraz oziroma zmago predsedniških kandidatov sprejme kot dejstvo, ne pa uvaža nekakšne »barvne revolucije« iz vzhodne Evrope oziroma arabskih držav, ki jih pogosto zaznamujejo huliganski izpadi političnih prevratnikov. Nekateri ameriški demokrati se ne morejo na noben način sprijazniti z dejstvom, da pač ni bil izvoljen »pravi kandidat«, čeprav se je zmaga zdela še tako samoumevna. Kako že pravijo? Kdor visoko leta nizko pade! V tem kontekstu gre razumeti tudi dejstvo, da so bili številni Američani in celo tujci povsem skrušeni in depresivni kot bi dan po volitvah potekala kakšna nadvse turobna nagrobna komemoracija. Politična pravljica se je pač razpočila kot prenapihnjen balonček, skorajšnja zmaga demokratke pa izkazala za umazano medijsko laž in manipulacijo. Poslednja politična poteza ameriških levičarjev je bila izgon ruskih diplomatov zaradi domnevnega ruskega vmešavanja v ameriške volitve.
Sandersov »Mein Kampf«
Svojo nejevoljo zaradi neizbire Clintonove nekateri levičarji sproščajo z raznimi žaljivimi in neresničnimi nalepkami ali celo pozivanju k posilstvu Trumpove žene Melanije, pa tudi linčanju svojega novega predsednika. Poleg tega mrzlično iščejo vse mogoče druge načine za spodnašanje izida povsem demokratične in legitimne volje ljudstva. Tudi salonski socialist Bernie Sanders si je po porazu svoje »varovanke« Clintonove lizal rane z javnimi nastopi po ZDA in promocijo svoje nove knjige s pomenljivim naslovom »Our Revolution« (Naša revolucija), kar še najbolj spominja na vizionarstvo v slogu Marxovega »Kapitala«, ki skupaj s »partizanskimi« izgredi na ameriških ulicah po razglasitvi izidov volitev – uničevanjem zasebne lastnine ter fizičnim obračunavanjem z ideološkimi nasprotniki v »gverilskem slogu«, kaže na to kako močno je dandanes med nekaterimi Američani prisoten revolucionarni duh. Če so se ZDA desetletja dolgo krčevito upirale raznim rdečim demonom in zvesto sledile svojim svobodnjaškim, demokratičnim načelom, pa se je to že občutno deformiralo. Tako se nek ideološki virus, na katerega je Stara celina že razvila določeno odpornost, kot ptičja gripa širi na drugo stran Atlantika. Simptomatika je namreč na las podobna, a trenutne družbene razmere ne dopuščajo, da bi ideologija na ameriških tleh vzcvetela v resnični rdeči nagelj uporniškega elektorata.
S podobnimi protesti se skuša ohromiti poljsko domoljubno vlado
In ko je »oranžna revolucija« na ameriških tleh v zadnjem času obnemogla, pa se je že vnela nova, in sicer na evropskih tleh, na Poljskem, kjer ima dogajanje precej sorodne karakteristike kot tisto na drugi strani Luže. Predvsem je za obe »revoluciji« značilno nekaj skupnega: »Ko nekaj ni po tvoji volji, se otročje vrži na tla in cepetaj toliko časa dokler ne dosežeš svojega!« Na poljskem političnem parketu se namreč dogaja nekaj, kar globalni »mainstream« politiki ni niti najmanj pogodu. Odkar je bila imenovana nova vlada pod vodstvom Beate Szydło, je bil uresničevan program, ki krepi poljsko narodno identiteto. Proteste proti tovrstnemu političnemu programu pa med drugim organizira tudi največja opozicijska stranka PO (platforma obywatelska), ki naj bi bila pretežno desničarsko usmerjena, a po svojem delovanju in obnašanju bolj spominja na kakšno levičarsko anarhistično združenje, ki na vse pretege zaganja histerijo.
Podpreti je treba družino
Slovenski mediji v zadnjem letu po večini ustvarjajo skrajno negativno podobo o tej slovanski deželi. V skladu s tem pristopom so imeli značilne kolerične izpade na primer ob spremembah poljske zakonodaje na področju abortusa, medtem ko pri nas ni nihče izpostavil programa, ki je namenjen dvigu rodnosti in se imenuje »500+« ter prinaša izdatno finančno podporo še zlasti družinam z večjim številom otrok. Poleg tega trenutna poljska oblast poudarja pomen domačega gospodarstva in domačih podjetij, saj želi omejiti vpliv tujega gospodarskega kolonializma.
V čigavem interesu so protesti na Poljskem?
Najbolj goreča želja raznih »človekoljubov« in “humanitarcev« tipa George Soros je Poljsko in mnoge druge države čimbolj liberalizirati, degradirati domoljubne vrednote, marginalizirati katoliško tradicijo in jih posiliti z multikulturalizmom. Nacionalno močne države so namreč izredno trd oreh za plenjenje tujih lobijev, ki prav v Poljski vidijo izredno profitabilno »molzno kravico«. Razne globalistične ideologije so za mnoge levičarje sicer neverjetno mikavne, ker ustvarjajo nekakšno genetsko modifikacijo socialističnega paradiža na Zemlji, kjer bodo »vsi ljudje enaki« in »kjer se bomo imeli vsi radi«. Prevara je tako dobro pripravljena, da najbolj goreči verniki niso sposobni sprevideti dejstva, da se za navidezno enakostjo, v resnici skriva nenasitni pohlep, ki želi ljudi spremeniti v popolne sužnje kapitala. Narod, država, vera, jezik in druge karakteristike identitete pa posameznike še vedno malce ščitijo pred to požrešno agonijo.
