Teden dni pred praznovanjem dvajsetletnice ustave RS se slovenska družba in država utapljata v ozračju brezizhodnosti in ravnodušnosti. Obrazi ljudi na mariborskih, ljubljanskih, kranjskih in ulicah drugih slovenskih mest kažejo na brezupnost. Slovenska ustava je bila sprejeta kot konstitutivni dokument slovenskega naroda, pri čemer naj bi povezavala vse slovenske državljane, ne glede na kraj njihovega rojstva. Dvajset let kasneje ustava vse očitneje postaja okvir brez slike, ustavnopravni okvir brez vsebinske preslikave v resničnem družbenem življenju. Duša slovenske družbe je tako dvajset let po demokratizaciji pristala na samem dnu.
……
V slovenski družbi, ki jo nekateri utopično opisujejo kot demokratično in odprto, lahko posameznik za odkrito in svobodno izražanje svojih osebnih in strokovnih stališč plača visoko ceno tako v poklicnem in zasebnem življenju, tudi do mere, da ga uvrščajo v to ali drugo politično stranko, kot je v zadnji kolumni pisal kolega Avbelj, in mu na raznih spletnih forumih ‘nevidneži’ celo strežejo po življenju.
Zato se tudi večina, predvsem mladih ljudi, ki bi lahko gradili in izgradili slovensko prihodnost, zateka bodisi v zasebnost družinskega življenja, ali se preseli za devet gora, v tujino, kjer lahko v miru ustvarja. Takšna družba je v resnici zaprta, izključujoča in kaznuje vsakogar, komur vrhovni ‘modreci’ ne podelijo besede, saj preostali prebivalci Slovenije tako ali tako nimamo pravice izražati svojih mnenj. Vendar prelomni čas bolj kot kdajkoli prej zahteva široko družbeno izražanje. Pri tem gre za ustavnopravno in mednarodnopravno pravico vsakogar, da javno z imenom in priimkom izreče svoje stališče o razmerah v slovenski državi.
Trenutna slovenska stvarnost ni v ničemer boljša kot v prelomnih devetdestih letih. Je slabša. Pa ne zaradi pregovorne razdeljenosti slovenske družbe, ampak zaradi izkazane brezizhodnosti in ponavljanja podobnih vzorcev v vseh porah družbenega prostora. Vrata za izhod so samo še priprta in se bodo kmalu zaprla. Res, da je potrebno samozavestno zreti v prihodnja desetletja, vendar optimistično razpoloženje pojenjuje, ko človek analizira resnično slovensko danost, ki je svetlobna leta oddaljena od uresničevanja ustavnih načel, prevzemanja družbene odgovornosti in spodbujanja ustvarjalnosti. Države, ki jo je pred dvajsetimi leti utemeljila slovenska ustava, ni več. Ostale so samo še stare lovorike, na katerih se nabira prah. Če želimo obržati slovensko državo, moramo vsi stopiti skupaj, doseči soglasje, in se zediniti o minimalnih predpostavkah za delovanje družbe v prihodnosti. Brez soglasja, slovenske države čez dvajset let ne bo več oziroma bo postala plen in orodje v rokah interesnih skupin in kriminalnih združb.
Več: Ius kolumna
