Tridesetletnica osamosvojitve je priložnost tudi za drugorazredne

dr. Janez Juhant:: Verjamem pa, da je, kljub izpadom levičarjev na ulicah, mogoče graditi državo po javnih, za vse veljavnih pravilih, le držati se jih moramo ter jih zavzeto braniti in vzdrževati.

Demokracija je izziv za vse, je prepričan Janez Juhant, po evangelijskih besedah pa to dosegajo le močne in odločne osebnosti, ne protestni nasilneži, ki jim je treba odločno reči ne, pač pa močni v duhu in resnici. 

Nekdanji predsednik nemškega parlamenta (Bundestaga) Wolfgang Thierse je zapisal, da »po 30 letih združitve vladata v vzhodnih deželah nejevolja in ogorčenje. Vendar bi lahko vzhodnonemške izkušnje razpada, ponovnega dviga in prenove družbe pomagala, da bi se usmerili izzivom prihodnosti.« Bi bilo možno kaj podobnega tudi v Sloveniji, se v prispevku sprašuje Juhant, ali se lahko tudi pri nas malodušje in nejevolja usmerita v izziv za družbo prihodnosti?

Sicer se zdi, da je nejevolja zdaj v obdobju Janševe vlade bolj na strani politične opozicije. Ta sicer pokriva tiste sloje, ki jim zaradi pridobitev izročil revolucije gre bolje kot ostalim. Večini teh se ni treba seliti v tujino – saj imajo njihovi starši dovolj vpliva in denarja, da jim zagotovijo mesta doma. Med njimi so močni deli uslužbencev establishmenta državnih jasli, tudi npr. v RTV SLO, ki ljubosumno čuvajo pridobitve in ovirajo spremembe. Očitno jih je kar nekaj, kdo celo med strankami sedanje koalicije.

Ne gre jim za reforme družbe, pač pa za ohranitev položajev, čeprav javno govorijo kaj tretjega, le o svojih privilegijih in povezavah ne.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Juhant o malodušju drugorazrednih

Malodušje pa se je utrdilo pri tistih, ki jih je tranzicijsko ropanje pahnilo na rob in se jih lahko dotakne omenjena propaganda za sejanje nezadovoljstva v družbi, čeprav bi storili dobro, če bi z volitvami vplivali na razvoj države. Izvajalci te propagande nezadovoljstva pa so namreč ravno tisti, ki so iz tranzicije s podedovano politično močjo iz bivšega sistema s privilegiji povzročili revščino teh prizadetih. Zato so naskakujejo ministra Hojsa (in druge vladajoče), ki je dregnil v delo pravosodnih in drugih organov glede »iranskega denarja«, TEŠ, nabav v zdravstvu itd. Isti jemljejo upanje ogroženim in izganjajo sposobne v tujino, branijo svoje pozicije, ščuvajo v parlamentu in v medijih, ovirajo delovanje organov pregona ter demokratizacijo. V zdravstvu je je zato treba ukiniti privilegije državnega zdravstva, kot pravi zobozdravnik dr. Krištof Zevnik v Družini, in ustvariti enakopravne pogoje dela vsem.

»Človeška bitja so tista bitja, ki govorijo, nečloveška pa tista, o katerih govorimo«, je zapisal sociolog Latour. Namen politike je, da bi se ljudje med seboj dogovarjali o svojih skupnih zadevah in sicer tako, da nihče ne bi bil prezrt in se ne bi počutil nečloveško, ker bi ga izključevali iz dogovora in mu preprečevali normalno družbeno komuniciranje. Zato je nujen politični dialog, saj politika »realne utopije« (Büchele, Politika zoper laž) zahteva spravo in sodelovanje.

Juhant: »Na preizkušnji je tudi demokracija medijev«

Kot postkomunistična država ima Slovenija zaradi usedlin laži in potvarjanj, ki še botrujejo privilegijem, težavo politične komunikacije. Iz komunizma izhajajoči odločevalci so vajeni le diktirati, stranke tega izvora zato nočejo dialoga, kot potrjuje večina sedanje opozicije. Na preizkušnji je tudi demokracija medijev. A ravno tako imenovani »branitelji«  demokracije medijev najbolj vztrajajo na svojih finančnih in programskih monopolih in jih v RTV SLO celo reklamirajo.

Zakaj RTV SLO tako krčevito poudarja usmerjenost Vlade višegrajski skupini, čeprav se politiki sedanje vlade sestajajo z vsemi predstavniki EU, le da to RTV ignorira? Verjetno zato, ker omenjene postkomunistične države resno prečiščujejo totalitarne monopole in vzpostavljajo demokratične temelje, kar moti postkomunistične levičarje, ki ne zmorejo in zaradi svojih finančnih interesov niso pripravljeni sprejeti ustreznih pozitivnih družbenih različic ter bruhajo svoj gnev na družbeno očiščenje v teh državah. Očitno se v določenih strankarskih in nevladnih organizacijah bojijo izgubiti dosedanje privilegije, saj bi se lahko in bi se morali boriti za ustreznejše nacionalno-konstruktivne vsebine in teme.

Morda smo državljani in celo tisti v novih nevladnih organizacijah premalo odločni, da bi se enakopravno zavzeli in kljubovali na političnem, organizacijskem in gospodarskem demokratične trgu. Seveda so še številne ovire, a treba jih je z dosledno dejavnostjo premagovati, da uveljavljamo svoje ustavne pravice. Veliko državljanov, pa tudi organizacije, ki so nastale po letu 1990 in zastopajo: npr. žrtve komunizma, pravno varnost, pluralnost medijev itd., torej evropsko in nacionalno naravnane teme, težje dobijo dostop do medijev. Ovire dostopa so na RTV SLO, celo v sodstvu ter enakopravnem vstopu v državno financiranje, čeprav imajo vsi državljani in tudi društva v javnem interesu to pravico, enako kot druge.  To velja tudi za naše Društvo Združeni ob Lipi sprave, kot smo zapisali v pravkar izdani knjigi Sprava in demokracija. A pot je vseeno zahtevna.

Tridesetletnica osamosvojitve je priložnost tudi drugorazrednih.”

Verjamem pa, da je, kljub izpadom levičarjev na ulicah, mogoče graditi državo po javnih, za vse veljavnih pravilih, le držati se jih moramo ter jih zavzeto braniti in vzdrževati.

Demokracija je namreč izziv za vse, po evangelijskih besedah pa to dosegajo le močne in odločne osebnosti, ne protestni nasilneži, ki jim je treba odločno reči ne, pač pa močni v duhu in resnici. Zato podobno kot Thierse verjamem, da je tridesetletnica tudi naša priložnost.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.