Pogosto se ponavlja stališče, da je mogoče žrtvam dati moralno zadoščenje in jim vračati človeško dostojanstvo le v območju evangelija. Tako razmišlja tudi Milan Knep, ki pravi, da »če pa razpravo o prikritih moriščih in grobiščih izločimo iz evangeljskega horizonta in ga postavimo v zgolj racionalne okvire, se izgubimo …« To lahko trdimo pogojno in ta pogoj vključuje pomembne implikacije, o katerih v nadaljevanju.
Zahodnoevropska kulturna in pravno-politična dediščina je utemeljena na evangeliju in pravnopolitičnih implikacijah vezanih in utemeljenih na judovsko-krščanskem izročilu. To osnovno postavko so dopolnjevala grška etična in rimska pravno-politična razmišljanja, kar tvori srednjeveško izrazito bogocentrično oblikovanje osebnega in družbenega življenja. Njegova filozofija je, da smo ljudje enaki pred Bogom in zato zavezani spoštovanju sočloveka. Ozadje tega prepričanja oziroma vere tvori tudi podlago za razmišljanje razsvetljencev in drugih družbenopolitičnih teoretikov človekovih pravic. Iz potrebe razslojevanja novoveške družbe, oblikovanja novih stanov se je porodila zahteva za univerzalno pravnopolitično podlago, ki bo zagotavljala enakost vse ljudi, kar danes razumemo kot filozofijo človekovih pravic. Njena idejna podlaga je razumljiva na tem zgodovinskem razvoju, kar priznavajo tudi strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem in kar prihaja vse bolj do izraza tudi ob uveljavljanju ideje človekovih pravic v globalnem srečevanju z drugačnimi kulturnimi in verskimi izročili. Človekove pravice so osnovni etični pravno-politični temelj ter vodilo demokratičnega poslovanja modernih družb.
Vsako nasilno izločanje posameznikov in skupin oziroma revolucionarni poseg v družbo je direkten napad na to izročilo in tako seveda tudi na demokracijo, ki je izvorno plod omenjene sintetične dediščine. In prav za demokracijo gre pri rehabilitacijo žrtev, kar je pa povezano seveda tudi z doslednim izvajanjem demokratičnih postopkov danes. V procesih demokracije ne gre za to, kdo je ali je bil nekoč ali danes na kateri strani, pač pa se vsi znajdemo v nečloveškosti, če ne priznavamo človekovih pravic kot absolutno obvezujočega temelje delovanja države oziroma politične skupnosti. In državni funkcionarji prisežejo na ustavni red ter se tako zavežejo,da bodo neomajno spoštovali Ustavo, ki temelji na človekovih pravicah. Evangelij nam seveda pri tem lahko pomaga, a danes smo njegove postavke prestavili na temelj človekovih pravic, ki veljajo kot osnova družbenega obnašanja, delovanja sistema in vseh njegovih prvin. Zato je bila sprejeta Izjava Sveta Evrope o obsodbi vseh totalitarnih režimov in tudi Izjava Parlamenta EU 2009 kot osnova razumevanja in delovanja naših političnih skupnosti.
Seveda se kristjani lahko sklicujemo na obzorje Veselega oznanila, ki nas iz vidika večnosti spodbuja k blagrom, k ljubezni in odpuščanju. Večina žrtev je to živela in s tem umrla, tudi kristjani danes v svetovni in slovenski družbi verujemo v te globlje temelje. Iz te krščanske nesebičnosti izhaja delovanje kristjanov v misijonih, v Karitas med nami in po svetu. Potrjuje jo spravni in odpuščajoči odnos v družinah, sosedstvih in tudi v javnem življenju. V tem duhu delujejo tudi številni nekristjani ali neverni, navdihnjeni s tem izročilom. Zato si želimo,da bi veselo oznanilo (evangelij) krepilo in spodbujalo kar čim več ljudi. Potem bo demokracija bolje delovala in bomo spravne procese kot našo obvezo za popravo krivic prizadetim ljudem iz polpreteklosti in sedanjosti bolje uresničevali. To namreč krepi in spodbuja naše sobivanje.
Kot državljani in kot družba oziroma kot pravno-politična skupnost pa imamo vsi dolžnost in pravico, da smo z vsemi ustanovami države zavezani spoštovanju človekovih pravic. To pomeni biti vselej zvest demokratičnim aktom, normam in pravilom, po katerih je treba brezpogojno spoštovati človekove pravice kot temelj našega medsebojnega ravnanja. Družba kot politična kategorija iz tega naslova in znotraj teh okvirov obvezno sprejema in uresničuje tudi konkretne odločitve, ki potrjujejo demokratični model in pravila njegovega ravnanja oziroma človekove pravice in iz njih izvirajočih zakonov in pravil. Vključno to pomeni seveda tudi stalno obsojanje vseh aktov in družbenih delovanj, ki nasprotujejo tem demokratičnim obvezam. To pomeni zavezanost obsodbi protidemokratičnih aktov postopkov in ravnanj, ki so vodili v genocide in rehabilitacijo žrtev. Obenem to vključuje izogibanje vsakim novim političnim, pravnim, gospodarskim, socialnim ali medijskim izključevanjem in zapostavljanjem med nami. Le demokracija kot človeški dialog enakopravnih je zagotovilo neponavljanja ali zaostrovanja nasprotij v družbi.
Dokler demokratična družba ne sprejema teh zavez kot merilo svojega delovanje, ostaja karikatura demokracije, saj ponavlja mehanizme totalitarizmov. Lahko je to seveda v manj brutalni obliki kot pri njih, a vseeno to ni demokratično ravnanje, zavezano človekovim pravicam in svoboščinam. Medijsko in pravno-politično lahko to pogosto izpade celo kot posmeh oziroma lažno zavzemanje za demokracijo, npr. borba proti sovražnemu govoru, sklicevanje na pravne akte ali politične ukrepe, ki pa v bistvu zapostavljajo, ignorirajo ali celo zasramujejo in preganjajo žrtve (nedolžne) kot so primeri v našem sodstvu, novinarstvu ali gospodarsko-finančnih procesih. Vse to je izkrivljanje demokracije in zametovanje njenih temeljev, tj. človekovih pravic, ki so podlaga demokratičnega življenje, ki nikogar v nobenih procesih družbe ne sme izključevati. Če bi sodobne evropske družbe pristale na ravnanja iz davne ali nekdanje totalitarne preteklosti, bi to pomenilo padec v barbarsko stanje.
Krščanstvo je torej naše vodilo in tudi podlaga demokraciji, če se res vsi sklicujemo na njegova izročila. Če se ne, pa kot v naši laični družbi veljajo za vse enako pravila Ustave in človekovih pravic. Te imajo sicer svoj izvor v krščanskem izročilu zahodne družbe, so modificirane z pravnopolitičnim zavzemanjem v razvoju moderne družbe. Njihov temelj je absolutno spoštovanje človekovega dostojanstva in človekovih pravic, ki nas vse – posebej pa še vse vladajoče! – v demokraciji brezpogojno zavezuje k njihovemu spoštovanju. Kot državljani smo vsi dolžni ta branik v imenu Ustave povsod in dosledno braniti in prakticirati. Brezpogojno so mu zavezane vse ustanove države, tj. zakonodajna, izvršna in sodna oblast in njeni nosilci ter odgovorni v medijih.
Kot kristjani, ki verujemo v Boga, smo ravno zaradi njega pripravljeni to dostojanstvo braniti v veri in pripravljenosti, da za to darujemo vse svoje razpoložljive moči, ker verujemo v Božjo pravičnost. Nikakor pa ne smemo dopuščati, da kdorkoli moje ali dostojanstvo drugega tepta in tako podira temelj demokracije, na katerem živimo, se gibljemo in smo. Za preprečevanje takih odklonov in zavarovanje prizadetih pa so bili kristjani pripravljeni dati tudi svoje življenje.
