Ko bogataš vpraša Jezusa, kaj mu je storiti, da pride v Božje kraljestvo, mu Jezus odgovori: ‘Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!’ (Mt, 19,21).
Temeljno sporočilo, ki ga sam vidim v tej vrstici ni, da je bogastvo samo po sebi zlo in se ga je treba za vsako ceno znebiti. Tudi bogataš ni nujno le tisti, ki ima veliko premoženje, ampak je lahko tudi tisti, ki se trdno oklepa denarja, ki gleda svet predvsem skozi prizmo denarja in drugih materialnih privilegijev. Sam vidim temeljno sporočilo v hoji za Jezusom. Res pa je, da izkušnje vedno znova dokazujejo, da bogastvo za človeka prej predstavlja oviro kot vzpodbudo na tej poti. Že Avguštin je poudaril, da smo se kot popotniki v neznani deželi, na poti do domovine (Boga), močno oddaljili od Boga. ‘In če se želimo vrniti v Očetov dom, moramo ta svet uporabljati in ne uživati, tako da bomo lahko jasno videli nevidne stvari Boga in sicer tako, da se bomo s pomočjo materialnih in časovnih stvari oprijeli za tisto, kar je duhovno in večno.’
Brez čarobne paličice
V Sloveniji oblast grozi z grškim scenarijem in interventnim zakonom, če ne bo sprejeta pokojninska reforma. In vse kaže, da ne bo. Vsi v Sloveniji smo enotni, da so reforme potrebne, le da jih večina meni, da ne takšne kot jih predlaga ta vlada. Če malo karikiram, želeli bi si takšne reforme, ki ne bodo zadevale naše žepe in privilegije. Najdemo sto in en izgovor, da nasprotujemo predlagani pokojninski reformi in jo prestavimo v nedoločen čas, čim dlje v prihodnost. Roko na srce, katerakoli prihodnja vlada se bo lotila te reforme, veliko manevrskega prostora ne bo.
Predčasne volitve kot epohalna izjema
Po drugi strani pa, kako naj ljudstvu zamerimo nepripravljenosti na varčevanje in odrekanje določenim privilegijem, ko pa izvoljeni predstavniki ljudstva počnejo ravno obratno. Po tem, ko vladna koalicija ne uspe prepričati lastnih volivcev v niti en ključen projekt in tako de facto izgubi legitimnost, poslanci največje stranke odločno zavrnejo predčasne volitve z argumentom, da bodo mandat speljali do konca. V smislu, tudi če gre država v maloro, mi smo na volitvah dobili mandat, naša ‘odgovornost’ je, da ga končamo. Še bolj bosa je ta, da bi predčasne volitve Slovenijo postavile v krč za pol leta. Kot, da se to tako ali tako ne bo zgodilo, če ne prej, pa v času rednih volitev čez dobro leto. Poslušamo predstavnike vlade, ki govorijo, da vlada ni v krizi. Vlada je operativna, ima večino v parlamentu. Kot da je vlada ločena od ljudstva in z njim nima nobene veze. Še bolj nerodna zadeva je ta z okoljskim ministrom, ko njegova stranka stopi iz koalicije, sam pa, da ohrani ministrski položaj, v bistvu napove izstop iz stranke. Vse to pravzaprav postavlja politiko nad ljudstvo in ne obratno, v službo ljudstva. Volitve se razume kot neke vrste pooblastilo za štiriletni nastop v funkciji. Vmes pa se stik med ljudstvom in politiko prekine, ali pa je komunikacija enosmerna. Rekordno nezadovoljstvo ljudstva z vlado, celo blokada ključnih ukrepov, ki jih predlaga vlada, očitno niso zadosten razlog, da vladna koalicija to sprejme kot izraz velike nezaupnice ljudstva. Pravijo, saj niso oni predlagali referendumov. V utrjenih demokracijah predčasne volitve niso nič nenavadnega. Pri nas pa se zdi, kot da je to izjemen, skoraj epohalni dogodek.
Bogastvo je skušnjava tudi za Cerkev
Prilika o bogatašu nenazadnje velja tudi za Cerkev. Dobro je, da se Cerkev do neke mere ukvarja tudi z ostalimi družbeno koristnimi zadevami kot so izobraževanje, dobrodelnost ipd. Vendar razpolaganje z večjim premoženjem pomeni tudi večje skušnjave. Cerkev sestavljajo ljudje, šibki, grešni, kot je to pač zakonitost človeka. Najbolj nazoren je primer v mariborski nadškofiji. Cerkev se je lotevala sto in enega projekta, nekaj časa povečevala svoje premoženje, ki je postajalo vse bolj obremenjujoče in je predstavljalo vse večje skušnjave. Takšne, da so nekateri posamezniki bili pripravljeni iti v precej tvegane posle in so očitno skoraj že pozabili, kaj je pravzaprav osnovno poslanstvo Cerkve. Vsekakor ne trgovanje z delnicami in vodenje večjih gospodarskih subjektov ali pa boj za moč in vpliv.
In če se vrnemo na izhodišče. Prilika o bogatašu velja za vse nas. Gre za iskanje večnega ravnotežja med materialnimi in duhovnimi dobrinami. Metafizična perspektiva nam lahko pomaga, da se osvobodimo priklenjenosti na materialne dobrine do te mere, da postanemo njihov suženj. Bolj kot večamo premoženje ali vpliv, bolj se bojimo, da bomo le tega izgubili in to želimo na vsak način ohraniti. Če pa imamo večno življenje kot svoj ultimativen cilj, česa naj se potem bojimo? Ali kakor reče Jezus: ‘ Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?’ (Lk 9,25)
Viri: Saint Augustine, »On Christian Doctrine, in 4 Books« http://www.freecatholicebooks.com/books/doctrineaugustine.pdf
Foto: Pozitivike
