Lahko tudi v četrto gre rado?

Morda temeljno vprašanje letošnjih volitev je, ali je moč volitve štirikrat zapored dobiti z uporabo istih trikov. Leta 2008, 2011 in 2014 je levosredinski blok po slovenskih standardih namreč vsakokrat zmagal s kombinacijo treh dejavnikov, antijanšizma, zabrisovanja kontinuitete oblasti ene politične opcije in tega, da so levosredinski volivci izrazito dajali prednost bloku pred posamično stranko.

Janša kot alternativa? 

O antijanšizmu kot gonilu uspeha na oblast abonirane opcije sem se razpisal že zadnjič, pa tudi sicer o tem pojavu ni potrebno izgubljati veliko besed. Opozoriti velja le, da je v letošnji kampanji uporaba tega orodja po svoji odkritosti presegla vse prejšnje. Tako rekoč vse stranke na levici so v to, da prinaša pozitivne točke, prepričane do te mere, da se ga ne trudijo (več) skrivati. Pred tremi prejšnjimi volitvami je bil njihov antijanšizem precej bolj impliciten, morda leta 2008 najmanj in leta 2011 daleč najbolj. Dovolj so bile podobe Janše-rednega gosta sodišč (leta 2011) in Janše-zapornika (leta 2014), pa je bilo delo opravljeno.

Ker je letos drugače in je antijanšizem pri marsikom osrednja točka programa, se zastavlja vprašanje, ali ne gre morda omenjeno politiku Janezu Janši celo v prid. Ali ne rešuje nemara ene bistvenih težav, s katerimi se kot voditelj opozicije srečuje? Kot nekdo, ki je na politični sceni v prvi vrsti že okroglo tri desetletja, se vsaj na prvi pogled vse teže prodaja kot nosilec resnične alternative in spremembe. A če ga tako rekoč vsa politična, družbena in kulturna elita skupaj s skoraj vsemi osrednjimi mediji prikazuje kot nekoga, za katerega človek, ki da kaj nase, pač ne more glasovati, ga na svoj način ravno vzpostavlja kot alternativo nosilcem moči v družbi, o katerih povprečen volivec nima nujno najboljšega mnenja. Tudi elitni New York Times je s svojim navijaštvom za nasprotnico in zaničevanjem njegovih volivcev navsezadnje prispeval kar lep kamenček v mozaik uspeha Donalda Trumpa.

Vse težavnejša reciklaža

Druga komponenta epskih uspehov leve sredine v zadnjih desetih letih je nemara ključna. Vsakokrat ji je uspelo ustvariti vtis, kot da ponuja nekaj novega, kar ni v nikakršni zvezi z dotlej vladajočimi. O tem značilno slovenskem fenomenu sem v preteklosti veliko pisal. Že leta 2008 je bila generalka za tak model z ustoličenjem Pahorjevih socialnih demokratov kot druščine, ki naj ne bi imela nič s štiri leta prej poraženo LDS. Prava mojstrovina je potem uspela leta 2011, ko je vladajoča opcija Slovenke in Slovence z Jankovićem v vlogi glavnega statista prepričala, da so ji ponovno izkazali zaupanje, čeprav je prejšnji mandat po splošnem mnenju povsem zavozila. Čeprav ji potem v prvem poskusu ni uspelo oblikovati vlade, je s tem zavrla možnost za resnične spremembe. Leta 2014 je v vlogi rešitelja izjemno uspešno nastopil od Jankovića precej sprejemljivejši Miro Cerar. V obrambo vladajočim je potrebno povedati, da so s temi rošadami sicer res podaljševali svojo oblast in monopol nad družbo, da pa so vsaj malo delali uslugo tudi povprečnemu Slovencu, ki se težko sprijazni z mislijo na spremembe in ki zato rad glasuje za stare vsebine v novi preobleki, zaradi katere lahko na površju pomiri svojo vest, češ, saj nisem glasoval za iste.

Seveda je po treh metamorfozah že zelo težko ohranjati utvaro “novosti”. Že pri instantnem produktu Cerarjeve stranke, za katero je bil gumb pritisnjen šele, ko je (znova zaradi strahu pred Janšo) zavladala panika spričo domnevne Šoltesove neučinkovitosti na evropskih volitvah, je bilo komaj mogoče ohraniti videz, da gre za spontani podvig “neobremenjenih”. Pri letošnjem “novem obrazu” Šarcu je vtis instantnosti še močnejši, čeprav mu je tudi nepremišljena taktika SDS predvsem v drugem krogu predsedniških volitev zagotovila kar nekaj političnega kapitala, ko je skoraj porazil “nepremagljivega” Pahorja. A priznati je potrebno, da bo povprečen volivec letos še teže kot leta 2011 ali 2014 prepričal svojo vest, da z listo kamniškega župana podpira nekaj neobrabljenega.

Kako bo s solidarnostjo? 

Antijanšizem in iluzija novosti sta olajšala izbiro številnim volivkam in volivcem. Na praktični ravni se je potem ta na levi udejanjila tako, da so bili pripravljeni žrtvovati posamezne stranke interesom bloka. To je bilo očitno že leta 2008, ko ni le ovenela LDS, temveč so mnogi s stisnjenimi zobmi odrekli podporo Zaresu in levosredinskemu princu Gregorju Golobiču in glasovali za precej manj priljubljenega Boruta Pahorja in njegove socialne demokrate, v verjetno zmotnem prepričanju, da so samo oni sposobni ustaviti “zmaja” iz Grosupljega. V času, ko je bil Zares šele ustanovljen, se je Pahor namreč že uveljavil kot Janšev izzivalec in nekatere ankete so mu pred jesenskimi poplavami leta 2007 kazale celo dvajset točk prednosti.

Na volitvah 2011 so se “pozitivcem” potem povsem umaknili LDS, Zares in celo Jelinčičevi nacionalisti. Čeprav po vseh pravilih ne bi smel, je povodenj preživel samo Karl Erjavec, Borut Pahor pa je spričo svoje karizme ohranil socialne demokrate nad desetimi odstotki. Za zmago Mira Cerarja se je potem povsem samosežgala Pozitivna Slovenija, tudi socialni demokrati so bili prepolovljeni in dosegli zgodovinsko dno, potem ko so še nekaj mesecev pred volitvami vodili.

Bo tovrstna mazohistična solidarnost odločala o relativni zmagi tudi letos? Bodo socialni demokrati v finišu pripravljeni prepustiti levji delež svojih glasov “novemu obrazu” iz Kamnika, s katerim si bodo sicer (oziroma so si de facto že) razdelili levji delež podpore Cerarjevih? Če je Cerarjeva stranka takoj po odstopu še kazala nekaj znakov življenja, je sedaj iz tekme za vrh že izpadla, zato za eksodus proč od nje ni več nobene ovire. Manj verjetno, a ne nemogoče se hkrati  zdi, da bi v vlogi prvega branika proti Janši in s tem glavnega apostola antijanšizma na koncu nastopali Židanovi in bi morali solidarnost pokazati potencialni volivci LMŠ.

Lahko, da bo groza (spet) dovolj huda za sprožitev takega pobega v zadnjem trenutku. Po drugi strani so si prav volivci socialnih demokratov in Šarca najbolj stali nasproti v finalu predsedniških volitev. Socialni demokrati so skupaj s Štajerci in Prekmurci rešili Boruta Pahorja. Seveda tega vzorca ni moč prenesti na parlamentarne volitve, a vendar bodo določeni pomisleki najbrž ostali, še zlasti, če bodo ankete ohranjale upanje na Šarčevemu podoben rezultat socialnih demokratov.

Vsekakor bo četrta zaporedna zmaga vladajoče opcije pod velikim vprašajem že, če se zamaje zgolj eden od stebrov njenih dosedanjih uspehov. Če antijanšizem ne bo dovolj “prijel”, če dovolj ljudi ne bo odkupilo zgodbe o “novi politiki” ali če na levici tokrat ne bodo pripravljeni v tolikšni meri razdeljevati glasov najresnejšemu kandidatu za tron.