V zadnjem času je nekaj medijskega prahu dvignil Ladislav Troha, sicer »poglavar« gibanja OPS (Osveščeni prebivalci Slovenije) in organizator protivladnega shoda na 1. maj, ko je bil tudi aretiran. Mitinga namreč ni želel zaključiti, čeprav od upravne enote zanj ni pridobil dovoljenja. Sicer je šlo za protest proti vladnim ukrepom, hkrati pa za poziv k odstopu vlade.
Aktivist, ki je iz sarkofaga privlekel Joca
Troha je sicer medijsko pozornost že vzbudil nekaj dni poprej, in sicer 27. aprila, ko je bil prav tako osrednja osebnost protestnega shoda pred Državnim zborom. S svojim govorom je celo zasejal nekaj zmede med protestniki. Mnogi so bili nezadovoljni, ker jim je serviral Josipa Broza Tita, namesto da bi kritiziral Janšo in njegovo vlado. »To je passe, model,« so nekateri vzklikali.
Populist, ki se je dvignil iz formaldehida
Ko sem pred dnevi zasledil ime omenjenega aktivista, sem se nasmehnil. Gre namreč za starega zdraharja, ki je s svojimi zgagami že polnil naslovnice javnih občil pred skoraj dvajsetimi leti, ko je teatralno zaigral samougrabitev. Mnogi se boste spomnili tistih hecnih časov. Stricu je očitno manjkalo pozornosti.
To je bilo tistega davnega leta Gospodovega 2001, ko sem se ravno podal v srednješolske klopi. Troha je sicer nekdanji član Slovenske vojske. Javnosti je znan tudi pod vzdevkom »pojoči major«, svojo vojaško kariero pa je konec 90. let protestno zaključil.
Vzrok za to naj bi bile katastrofalne razmere v vojski, potem pa se je oborožil s kitaro in se utaboril pred parlamentom. V preteklosti je zaslovel po ugrabitvi, trajajoči pet mesecev, ki naj bi jo zrežiral kar sam. Tudi po mesecih preiskav organi niso odkrili domnevnega zločinca. Poleg tega je zavrnil detektor laži.
Šarec je tipičen pripadnik političnih »nevretenčarjev«
Slovenija je v pomladnem času simbolično dobila malce bolj pomladno vlado, prav takšno kakršno tudi krvavo potrebuje. Ključna je stanovitnost, da bomo prepluli razburkano vodovje tega kriznega obdobja. Šarec je »dezertiral« tik pred izbruhom krize, potem ko je bil soočen z nasprotovanji v svojih vrstah. S tem je dal jasno vedeti, da pripada »pasmi« političnih »nevretenčarjev«.
Zanj bi bilo bolje štiri leta prezimiti v opoziciji, se nato štiri leta preizkušati v vlogi ministra ter si pridobiti ustrezne izkušnje, šele nato pa zajahati premiersko sedlo. Biti župan ali biti premier je kajpak nekaj povsem drugega. To je zelo hitro spoznal tudi ljubljanski šerif Zoki.
Treba pa je ob tem jasno poudariti, da je Kamničan zgolj vrh ledene gore levičarske nesposobnosti.
Čeferin pač ni muha, da bi se ujel na politične limanice
Levica je kot zmedena kura. Spet si želi okupirati politični vrh. Prav zato je tudi prižgala vse medijske topove, kar jih premore in kar jih deduje od svoje materinske partije, manjka pa ji resna taktika, strategija za vladanje. In manjka ji »odrešenik«, ki bi prepričal slovenske volivce. Aleksander Čeferin se ni želel ujeti na limanice, kot so mnogi srčno upali.
In tako je tudi bolje zanj. Uničil bi si kariero in močno kontaminiral svoj ugled. Zagotovo mu niti ne diši ta »usrana« in smrdljiva politična kuhinja.
Čeferinu so namenjene bolj prestižne restavracije s specialitetami, kakršne uspevajo zgolj na zelenicah velikih evropskih štadionov. Le kaj bi s to beznico?
Ladislav Troha kot prispodoba za levico: postano, fosilno in histerično
Ladislav Troha, »pojoči major«, je izvrstna prispodoba za slovensko levico. Zanjo veljajo vse ključne lastnosti ostarelega bivšega vojaka. Njena histerično-populistična podoba se manifestira v stranki Levica, senilnost v stranki DeSUS in ideološka fosilnost v stranki SD.
Pač nekakšen nič kaj okusen koktajl, ki nujno vodi v prebavne motnje. Dinozavrova župa. Pred zaužitjem vklopi zdravo kmečko pamet. Tako kot je iz formaldehida po skoraj četrt stoletja vstal »pojoči mesija s kitaro«, tako poskuša vstati tudi ona s svojo FDV-jevsko revolucionarno histerijo, z nekakšnim klišejskim bojem proti kapitalizmu in zatiralcem, z lažnivim pumpanjem ljudstva, da živimo v izrednih razmerah tik pred vzpostavitvijo diktature, ter zastraševanjem z vojsko in milico (kot jo nekateri levičarji imenujejo). Ob tem pa pozablja, da so tovariši v Španiji in Italiji na ulice poslali prav vojaške patrulje.