L. Rihar za Demokracijo: Normalizacija Slovenije očitno ne bo stvar ene same generacije!

Lenart Rihar kot publicist in politični komentator sodeluje s številnimi mediji pomladne usmeritve, že nekaj let pa ureja revijo Zaveza, glasilo društva Nova slovenska zaveza. Diplomiral je na teološki fakulteti, in sicer iz življenja in dela ekonomista, filozofa in pisatelja dr. Marka Kremžarja. Dejaven je bil že v študentskih letih, med njegovimi najodmevnejšimi projekti iz tistega časa je prestrukturiranje Študentske založbe in ustanovitev štirih novih edicij, med katerimi je še posebej uspešna Beletrina. Nekaj let je bil svetovalec v državnem zboru in na ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Bil je dolgoletni urednik revije Tretji dan. Že več let je ravnatelj Rafaelove družbe. Svoje kolumne objavlja tudi na portalu Časnik.si.

Naj začneva z vašim člankom, ki ste ga v začetku tega leta objavili v Demokraciji, in sicer o splošni nagnjenosti v levo. Bi lahko rekli, da je t. i. levica postala nekakšen mainstream (oz. glavni tok)?
Seveda lahko tako rečemo, čeprav je dogajanje precej zapleteno. Predvsem smo del tega toka vsi in zato gibanje teže opazimo. Ko misel predstaviš sogovorcu, je praviloma presenečen, saj načeloma velja, da se zahodni politični prostor brez prevelikih nesorazmerij deli na levo in desno. Vprašanji sta torej dve: koliko levičarske miselnosti se je pretihotapilo v desni pol in koliko je sekstant, ki naj bi kazal sredino, v resnici moten. Zdi se namreč, da dobršen del sredine, če ne kar vso, porine daleč na desno. Seveda pa govorimo o delitvi levo-desno glede na osrednja vrednotna vprašanja, idejno naravnanost.

Katera so ta vrednotna vprašanja?
Naj poudarim dve, ki sta danes najbolj priostreni: prvo je vprašanje presežnega. Kot vidimo, ima levica neprestano apetit, da bi človeka pohabila, mu z zasmehovanjem in vsiljevanjem svojih ideologij amputirala naravno odprtost k metafizičnemu. Druga stvar pa so praktično vsa bioetična vprašanja, kjer levici etike spet zmanjka pri najšibkejših, pri nerojenih, pri genetskem inženiringu, pri onemoglih.

Omenili ste tudi zapletenost. Lahko še s tem v zvezi navedete še kak primer?
Veliko zmedo in anomalijo predstavlja umetna delitev in razporeditev totalitarizmov. Neprestano bi morali poudarjati dejstvo, da je med demokracijo in katerim koli totalitarizmom največje mogoče nasprotje protislovnost, in da tukaj vlada absolutna nezdružljivost. Namesto tega je svetovni levici uspelo Hitlerjev socializem preprosto prilepiti na desno. S tem je opravljenega ogromno dela, saj ob najmanjšem nestrinjanju z njihovimi pogledi vključijo svoja trobila in grozijo s fašizmom, nacizmom in podobno. Desnica je zadnja, ki bi hotela biti desničarska skrajnost, in tako je treba govoriti veliko bolj po levičarsko in se drenjati proti levi sredini, da se izogneš smrtonosni politični nalepki.

Kako v tem kontekstu vidite Slovenijo? Tu sta dva vpliva – globalni evropski ter vpliv polpretekle zgodovine.
V Sloveniji je dogajanje nevarno stopnjevano, in to prav gotovo zaradi sovpadanja frivolnega zahodnega levičarstva z domačo totalitarno različico, od katere že desetletja – ne brez težkih posledic! – hodimo po mrtvih. Najhuje pri tem je, da ne čutijo nobene potrebe, da bi s svojih rok izmili nedolžno kri rojakov. Še več, celo slovensko državnost poskušajo utemeljevati na revoluciji oziroma genocidu. Zares moraš sovražiti stvar, ki ji pot v življenje obremeniš s tako popotnico. Taki protičloveški in protidržavni bizarnosti bi moral biti odmerjen kak promil skrajnega političnega prostora, pa ga zasedata dve tretjini. Tako ni čudno, da država hira in nazaduje.

Pa vendar mnogi še vedno predpostavljajo, da so razmere v Sloveniji dokaj normalne in da imamo evropsko naravnano demokracijo …
Oprostite, samo še nekaj bi dodal v ilustracijo pravkar povedanemu. Pred kratkim sem na neki »desni« spletni strani videl poročilo o obisku predsednika vlade v Škofovih zavodih in spodaj v komentarju uredništva prebral, da imamo levosredinsko vlado … Leva sredina! Je treba še kaj dodati? To so tisti premaknjeni kazalci. To je tisti levičarski tok, ki odnaša tudi velik del »desnice«. Kdor ob takem obisku, ob ignorirani odločbi ustavnega sodišča glede financiranja zasebnih šol in pozicioniranju te vlade s strani »desnega« medija ne vidi vrste tipičnih navzkrižij, če ne norosti slovenske tranzicije, je zanj škoda, da zapravlja čas s temle najinim pogovorom.

Kje vidite razloge, da tudi kak menda »desni« medij lahko piše na takšen način?
Saj moja opazka ni bila namenjena kritiki tega medija. Tej prilagoditvi kurza smo podvrženi (vsaj kdaj) vsi. Deloma zato, ker določene stvari neprestano vsepovsod poslušamo, npr. da imamo levosredinsko vlado. Kot smo v totalitarizmu poslušali, da imamo bratstvo in svobodo. Te reči so plasirane kot neovrgljiva dejstva. Iti svojo pot pa je težko, tudi če te resnična dejstva podpirajo. Demokracija in Reporter za svoj trud v to smer »kasirata« oznako, da sta skrajna desničarska. Zagotovo je eden največjih problemov, verjetno celo največji, da demokratična stran teh stvari ne reflektira in da ni dosledna. Na ta način –paradoksno – izgubi mnogo dobrih ljudi, ki gredo na limanice domnevni nekonfliktnosti, širini, dialogu in podobno. Seveda tja, kjer so v tem govoričenju doslednejši in prepričljivejši.

Mimogrede, kako v slovenskem kontekstu sprejemati pojme, kot sta »levica« in »desnica«? Ob teh dveh se zdi, kot da bi imela Slovenija normalno demokracijo in simetrično delitev na dve enakovredni politični opciji …
Težavno je. Nemogoče je vsakokrat pol ure razlagati, kaj si pod neko besedo predstavljaš. Zato sem se sam v grobem nekako sprijaznil s tema pojmoma, sploh z levico, ki je zaradi (teoretičnega) spogledovanja s totalitarizmom problematična tudi drugod. Je pa to poimenovanje uporabno le, kadar so posredi delitve ob osrednjih etičnih in idejnih vprašanjih. V smislu resne politične teorije od preostalega ne »špila« nič. Problem normalizacije nenormalnega, kot bi lahko povzel vašo misel, pa je v Sloveniji zelo velik. Zagotovo posttotalitarcem, s tem ko jih vsak dan neštetokrat spravljamo pod firmo legitimne levice, delamo veliko uslugo. Sebi, narodu in državi pa žagamo vejo.

Bi lahko rekli, da tokovi, ki sva jih prej omenila, vplivajo tudi na »zapovedano« mnenje o migrantih?
Brez najmanjšega dvoma. Pri tem npr. maroška poznavalka razmer tako v arabskih kot evropskih državah Zineb el Rhazoui med drugim govori o islamski propagandi, ki cenzurira mišljenje ljudi in prepoveduje vsako povezavo med islamom in terorizmom. Pri islamu, je občutek, Zineb sploh ne vidi rešitve. Apelira na Evropo. Mikrofoni te islamske propagande so seveda spet levičarji, ki z islamofobijo in rasizmom obremenijo vsak glas, ki odstopa od njihovih dogem. Avtorica dobro vidi, da tu ne gre le za skrajne levičarje, pač pa omenja tudi najvišje politike, denimo francoskega predsednika Hollanda. Pa bi lahko tudi »desno« Merklovo. Vidite, spet levičarski tok odnaša »desnico«. Za Merklovo se nam ne sanja, čemu počne, kar počne, za druge pa domnevam, da iz mešanice naivnosti, prepranosti in (nezavednega) strahu.

Nekateri omenjajo tudi finančni vpliv Georgea Sorosa, finančnega mecena evropske levice …
Neposrednih povezav s tem imenom ne poznam, bi se pa zelo čudil, če ti glasovi ne bi imeli prav.

Zdi se, da po eni strani zaradi vpliva papeža Frančiška doživljamo skorajšnjo identičnost krščanskih pogledov na migrante s tistimi mnenji, ki prihajajo z »Metelkove«. A po drugi strani je lani jeseni murskosoboški škof Peter Štumpf pozval k razumnosti tako glede karitativnosti kot glede islamizacije. Je torej nujno, da v tem konkretnem primeru kristjan zavzame »levičarsko« stališče, sicer je kristjan samo formalno?
Če je kdo zaradi tega v zagati, ga zlahka reši kar svetovni levičarski guru Slavoj Žižek. On je levičarjem naravnost in natančno povedal, da manipulirajo, da izigravajo sistem. Med kristjani je seveda vedno odprto vprašanje, koliko smo res kristjani, imamo pa znotraj svojega nauka nedosežne možnosti zase, za druge in za skupnost. Daleč pred levičarji, ki so samo neuravnovešeni verniki raznih etičnih ostružkov.

Lahko nekoliko razložite?
Krščanska družbena misel gleda na človeka in svet celostno, uravnoteženo. Skrajno je le v smislu etike, pozitivnega: ljubezen do sovražnika, darovanje samega sebe za druge. Levičarji darujejo raznim svojim prikritim molohom. Druge. Levičarji so mojstri za manipulacijo in leporečje. Zato imajo za sabo tudi veliko dobrih ljudi, ki grejo iskreno za plemenito idejo – tega ne smemo pozabiti. Sicer pa je levičarstvo le nekakšen izrastek. Ni zaokroženo, ni konstitutivno. Oni, če poenostavim, vzamejo parcialno idejo in jo pobožijo. Denimo »enakost«, »ekologija«, »pravica ženske do svojega trebuha« ali »begunci«. Potem pa ni važno, koliko ljudi mora v imenu take vzvišene ideje umreti …

Pogovarjal se je Gašper Blažič. Več lahko preberete na demokracija.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.