Zarote ni bilo, Bratuškova je padla sama. Žal je bilo v drugo spet bolj pomembno, kdo je „naš“, kot kdo primeren
Slovenija je imela izredno dobro priliko, da bi v Evropski komisiji prvič zasedla podpredsedniško mesto in hkrati prevzela odgovornost za energijo kot enega od ključnih izzivov evropske prihodnosti.
Vlada, ki je opravljala tekoče posle, je predlagala predsedniku Evropske komisije tri kandidate. Ta je izbral Alenko Bratušek. Evropski parlament je našo kandidatko zaslišal tako kot druge. Kar nekaj kandidatov je doživelo težja vprašanja in komentarje kot ona, nekateri so imeli drugo zaslišanje – ne na njihovo željo, ampak po odločitvi Evropskega parlamenta.
Naša kandidatka je bila ocenjena negativno zaradi njene slabe predstave na zaslišanju. Teorija zarote, koncept notranjih in zunanjih sovražnikov lahko mogoče še prepriča koga v Sloveniji, v Bruslju zagotovo ne. Bila je tekma, bili so interesi, bila so lobiranja, ni pa bilo dogovora proti Bratuškovi. Kandidatka se je pokopala sama predvsem zato, ker ni dokazala kompetentnosti.
Berimo odzive evropskega tiska. Ponovnega zaslišanja Bratuškova ni dosegla, ker razen ALDE – njene bodoče politične skupine, nobena politična skupina – tudi tiste, ki so bliže “Bandiere rosse”, niso videle utemeljenega razloga za to.
Po negativni oceni dveh odborov Evropskega parlamenta je nastopila druga faza in s tem nova možnost. Edino prav je, da je dobila nova vlada možnost za nov predlog. Prav je tudi, da je predsednik vlade suvereno odklonil “zunanje pritiske”, čeprav se vsakega pričakovanja ali priporočila visokih predstavnikov strank ali držav ne da spraviti v rubriko pritiskov.
Po polomiji s prvo kandidaturo sem iskreno pričakoval ambicijo vlade, da se v novi rundi izkaže s kompetentno kandidaturo. Žal se je model odločanja ponovil. Vlada v duhu nacionalnega in evropskega interesa ni iskala najboljšega, najbolj kompetentnega, ampak ponovno najbolj “našega” kandidata – to pot iz zmagovite stranke.
Ponudila je osebo s tritedensko izkušnjo za pomembno politično mesto (tako se govori v Bruslju in s tem ne želim karakterizirati kandidatke same).
Verjamem, da je naredila na predsednika Evropske komisije “odličen vtis”, tudi name je naredila dobrega, kar prešerno samozavestnega, vendar ne govorimo o osebnem odnosu in osebnih kvalitetah kandidatke, pač pa o razlikah v političnih kriterijih in kulturi med Ljubljano in Brusljem, ko gre za eno najpomembnejših političnih pozicij v EZ.
V političnih krogih v Bruslju se te dni ne debatira politične genetike nove kandidatke, ki je bila evropskemu političnemu odru doslej neznana, ampak se govori o njeni pomanjkljivi politični izkušnji, ki se je ne da nadomestiti po nekaj dnevih priprav z dobrim nastopom pred Evropskim parlamentom.
Slovenija je preslišala sporočilo Junckerja, da želi imeti politično močno in kompetentno komisijo. Če pogledamo druge, že potrjene kandidature, vidimo, da jih krasijo močne politične izkušnje doma, v Evropi ali oboje. Slovenija je odigrala drugače, proti vetru. Sedaj imamo kandidatko predsednika vlade oziroma vodilne stranke, ki je doživela znotraj koalicije podobno polarizacijo kot kandidatura Bratuškove. Tudi to se ve v Bruslju, ki je pozoren tudi do podrobnosti v življenjepisu kandidata.
Več lahko preberete na facebook strani Lojzeta Peterleta.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
