V nedeljo smo se v Bonnu v nekdanjem nemškem parlamentu poslovili od Hansa Dietricha Genscherja, dolgoletnega nemškega zunanjenga minstra. V imenu Nemčije je žalni zbor svojcev in političnih imen iz Nemčije ter vsega sveta nagovoril predsednik Joachim Gauck, v imenu liberalcev Genscherjev naslednik Klaus Kinkel, v imenu ZDA se je poslovil James Baker.
O tem velikem Nemcu, Evropejcu in svetovljanu so občuteno, resnicoljubno in pietetno izrekli besede, ki velikemu državniku gredo. Bilo je dostojno in verodostojno. Genscher je zaznamoval svoj čas. Hotel je močno Nemčijo v močni Evropi, z močno čezatlantsko povezavo, vendar z odprtostjo do Rusije.
Počaščen sem bil, da sem se žalne slovesnosti lahko udeležil v imenu Slovenije. Genscherju smo dolžni zahvalo za njegov delež, ki ga je kot minister v Kohlovi vladi opravil v dobro osamosvojitve Slovenije. On in mi smo imeli srečo, da je nemška politika med prvimi razumela politično dogajanje na območju takratne Jugoslavije, spoštovala našo pravico do samodločbe in nas podprla s praktično in pragmatično politiko.
V žalnem zboru so bili številni aktivni in bivši politiki. Vesel sem bil, da sem med drugimi lahko pozdravil bivšega kanclerja Schröderja, ki nas je nagovoril v Ljubljani ob desetletnici samostojnosti, ministra Schaubla, komisarja Verheugna in Van den Broeka, predsednika Fundacije Konrad Adenauer Pötteringa in še koga.
…..
Na Thalysu na poti proti Bruslju razmišljam, kako dostojno se je Nemčija poslovila od svojega velikega državnika. Potem razmišljam o neki razliki. Primerjam ta odnos z odnosom do Jožeta Pučnika ob njegovi smrti, ko so vladajoči najprej celo nasprotovali žalni seji, nato pa je s stisnjenimi zobmi do nje le prišlo. Pučnika, voditelja DEMOS-a, koalicije, ki je zmagala volitve s programom samostojne in demokratične slovenske države ter obljubljeno tudi uresničila, ni bilo “dovoljeno” pokopati z vojaškimi častmi.
V tej povezavi ne morem mimo tega, kar se je dogajalo v zadnjih dneh doma z brigadirjem Tonetom Krkovičem. Prebiram dosje s članki, ki so nastali “zaradi suma vpletenosti v dva umora.”
Berem, da naj bi se sestrelitev helikopterja zgodila, ker je “nekdo hotel veliko vojno.” Obžalujem, da me sklicatelj seje Odbora za obrambo Državnega zbora ni povabil nanjo oziroma na zaslišanje. Kot tisti, ki je dobil “vojno napoved” (poslana je bila predsedniku vlade, ne predsedniku države – vrhovnemu poveljniku) bi lahko pojasnil, kaj je to pomenilo in kaj se je zgodilo v času vojnega stanja, ko je bil zadevni helikopter sestreljen v branjenem prostoru na letu v neposredni bližini poslopja vlade, v kateri je bil takrat tudi vojaški štab.
Še sedaj imam v ušesih izredno močno eksplozijo, ki je odjeknila zelo blizu. Pa tudi jok žene, ki je pri Medvedjeku zgubila moža v letalskem napadu.
Mislim, da je Tone Krkovič profesionalno in verodostojno pojasnil, kakšna je razlika med helikopterjem kot bojnim sredstvom vojnega agresorja in osebami v njem. Ne morem sprejeti zgodbe o neoboroženem, kruha polnem helikopterju. Nimam vtisa, da je nameraval oskrbovati naše enote tako in je letel z oznako rdeče zvezde blizu vlade zato, da bi jo obvestil o svoji humani misiji.
Ne poznam enega samega indica, ki bi nakazoval na to, da je obstajal “nekdo” z namero, da se “umori” prav neko konkretno osebo. Bili smo v vojni, ne v medosbnih obračunavanjih.
Več lahko preberete na FB strani Lojzeta Peterleta.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
