Prejšnji teden je v Ribnici potekal pogovor med kardinalom Rodetom ter urednico in zgodovinarko Manco G. Renko. V sproščenem vzdušju večera je kardinal izkoristil provokativno vprašanje sogovornice, da je izjavil: “Ljubim tako tisto Slovenijo, ki me ljubi, kot tisto, ki me sovraži.”
Drugačni toni tri dni pozneje
Tri dni pozneje smo na Trgu republike, kjer so udeleženci domoljubnega zborovanja pomeljivo izžvižgali izjavo Ljudmile Novak , da bi si želela “bolj demokratične desnice”, slišali drugačne tone. Janez Janša je svoj nastop izkoristil, da je nadaljeval edino dejavnost, v kateri zadnja leta žanje uspehe – trolanjem.
V duhu narodne sprave, ki mu je njegova vlada posvetila celo študijski center (in Bog ga obvaruj!), je izjavil:
“Ne gre več za razlike med legitimno levico in legitimno desnico, med pozicijo in opozicijo. Gre za razlikovanje med tistimi, ki imamo Slovenijo radi, in tistimi, ki pravijo, da jim minuta dobrega filma pomeni več kot celotna Slovenija.”
Izjavo lahko razumemo na dva radikalno različna načina
Lahko pomeni, da razlike med levico in desnico niso več tako pomembne; zdaj gre za to, da združimo vse raznorodne sile, ki imajo Slovenijo rade.
To bi bila napoved čezideološke alternative v imenu nacionalne enotnosti. Težava bi seveda ostala, da bi se ta široka politična koalicija definirala v odnosu do zunanjega sovražnika, razumljenega kot narodnega odpadnika. Kdo je sovražnik naroda, bi najbrž določal kar vodja te nove koalicije, s fatvami, poslanimi z njegovega twitter računa.
Ampak recimo, da je samodefinicija proti zunanjemu sovražniku, čigar podoba je vedno karikirana, značilnost vsakršne politične sile in se glede tega ne velja preveč pohujševati.
Toda bojim se, da je iz konteksta kristalno jasno, da je poanta izjave drugačna. Namreč, da je desnica edina legitimna politična sila v državi, saj levici Slovenija ne pomeni nič (oziroma ji pomeni manj kot minuta dobrega filma). Še več: levica Slovenijo sovraži in jo hoče načrtno uničiti z naselitvijo muslimanskih migrantov, ki bodo … no, saj poznate, kako gre zgodba dalje.
Seveda se je avtor te domislice že med samim govorom ugriznil za jezik: levica tega ne počne načrtno, temveč iz nesposobnosti in tako dalje. Nimam namena povzemati sobotnega šova, rad bi le izpostavil detajl.
Sem edini, ki vidi v Janševi izjavi nekaj paradoksnega?
Katera je ta Slovenija, ki jo ima desnica (za razliko od levice) rada? Ali ta Slovenija – vključuje tudi levico?
Če je odgovor pritrdilen: a ne bi nekdo, ki ima Slovenijo zares rad, takoj videl, kako krivična je ta izjava do dela sodržavljanov?
Kaj pa, če desnica, kakor si jo predstavlja Janša (ki se je še globoko v devetdeseta leta označeval za levičarja), nima rada Slovenije, temveč svojo predstavo o njej? Ne resnične Slovenije, z njeno veličino in bedo, lepotami in nesmisli, temveč Idejo Slovenije, kakor si jo je ustvarila za svoje potrebe?
Slovenija brez levice namreč ni resnična Slovenija
Je pohabljena Slovenija. Enako, kot bi bila pohabljena Slovenija brez desnice ali brez tistega, zdaj že večinskega, vmesnega prostora Slovencev, ki se ne uvrščajo v nobenega od polov.
Ljubezen do lastnih predstav pa ni nikakršna ljubezen. Je oblika narcizma.
Resnična jubezen je lahko usmerjena le v stvarnost, takšno, kakršna je. V njej ne prepoznava svojega odseva, temveč obstoj nečesa radikalno različnega od sebe, kar spoznava s potrpežljivo naklonjenostjo.
Kdor ljubi, se v predmetu ljubezni ne prepozna zato, ker bi ga imel za razširitev lastne osebnosti, temveč ker si ne more predstavljati lastnega življenja brez predmeta ljubezni; ker bi brez ljubljenega ne bil to, kar je.
To velja tudi za ljubezen do domovine
Rojstnih krajev, rodu, maternega jezika, kulture svoje dežele ne ljubimo zato, ker so nas tako učili v šoli ali na šnelkurzih Slovenske demokratske stranke (do katerih imam sam čisto lepe spomine); ljubimo jih, ker smo pri odraščanju spoznali, da se je naša identiteta razvila v razmerju do objektivne zunanjosti, po zaslugi katere smo, kar smo.
V našem primeru se ta realnost imenuje Slovenija.
Vsakdo od nas, ki je rojen ali je odraščal v njej, vsakdo, ki se prepozna v slovenski kulturi, bi razmišljal drugače, bi gledal na svet drugače, bi bil drugače umeščen v osnovne koordinate življenja, če bi privekal na svet drugje ali odraščal v drugi kulturi.
Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
