L. G. Lisjak, PlanetSiol: Slobodan Milošević je dobil naslednika

Ukrajinska kriza je v polnem teku: Kijev obtožuje Moskvo, da njeni vojaki vdirajo na ukrajinsko ozemlje in odpirajo novo fronto južno od Donjecka.

Ko boste brali ta komentar, bodo domine morda že padale in vsa Evropa se bo znašla v diplomatski krizi, primerljivi s tisto na predvečer druge svetovne vojne.

Ali pa je vse le še en obrat v ruski ruleti, ki se odvija na temenih ukrajinskega prebivalstva. Morda je le še ena poteza v improvizirani strategiji napetosti, s katero ruski predsednik Vladimir Putin zaostruje konflikt, da bi višal vrednost svoji glavni geostrateški prednosti – evropski odvisnosti od ruskega plina. Poletje se končuje in pravijo, da bo letos strašno huda zima: delnice ruskega hegemona, ki sanja obnovo imperija, iz tedna v teden rastejo … Morda pa se mora mačka zgolj še malo poigrati z mišjo. Če ne drugega, zato, da preostalim sosedom pokaže, kaj se zgodi tistim, ki se drznejo upreti ruskemu diktatu.

Vojna prestolov po rusko

Teza, ki smo jo slišali še pomladi, češ da je Rusija racionalni akter, ki si nikakor ne želi kriznega žarišča na svoji jugozahodni meji, se je izkazala za napačno. Prav so imeli tisti, ki so od vsega začetka opozarjali, da je pri potezah Kremlja na delu neka iracionalna logika, ki je plod bolestne megalomanije.

Prav tako se je razgalila “objektivna resnica” kritik nepopustljivosti majdanske revolucije. Prigovarjanje nekaterih Zahodnjakov, ki so ukrajinske vstajnike rotili, naj vendarle sklenejo kompromis z Janukovičem (kot da bi ta izkazoval posebno željo, da ga sprejme), lahko v luči zadnjih dogodkov prevedemo: Ali pustite Putinu vpliv v ukrajinski politiki ali pa si bo delež, za katerega misli, da mu pripada, vzel sam v obliki ozemlja. Oziroma v jeziku, razumljivem navdušencem serije Vojna prestolov: “Če volk ne bo priznal nadoblasti leva, bo lev ubil volka in si njegovo ozemlje prigrabil zase.”

Kraljevi govor ali pravica močnejšega

“Soočeni smo torej s principom delovanja, ki bi bil, če bi prevladal, usoden za vsako civilizirano ureditev tega sveta. Gre za princip, ki neki državi dovoljuje, da se v imenu sebične volje po prevladi požvižga na mednarodne sporazume in zaveze; princip, ki posvečuje uporabo sile in groženj proti suverenosti in neodvisnosti sosednjih držav. Ko ta princip slečemo vseh pretvez, ugotovimo, da ni nič drugega kot primitivna doktrina, po kateri je pravica na strani močnejšega. Če bi ta princip zavladal v svetu, bi bila svoboda naše dežele in celotne evropske skupnosti v nevarnosti.” Zveni znano?

Le nekaj besed sem spremenil. Gre za govor, ki ga je ob izbruhu druge svetovne vojne prebral Jurij VI., britanski monarh, ovekovečen v filmu Kraljev govor. Bilo je pred natanko 75 leti, 3. septembra 1939.

Skok v polpreteklo zgodovino

To se neprestano dogaja, boste rekli. Mednarodno pravo kršijo celo države, ki veljajo za vzorčne demokracije. Drži. To je res danes in je bilo res pred 75 leti. Prav zato so kraljev govor tedaj mnogi Evropejci poslušali s skepso in cinizmom. In prav na to skepso in cinizem so računali komunisti po vsem svetu, ki so po navodilih Kominterne britansko in francosko vojno napoved nacistični Nemčiji razglasili za navadno preigravanje imperialističnih sil. Spomin na zahodno paktiranje s Hitlerjem na račun Čehoslovaške je bil še živ, zato je komunistična teza o imperialistični vojni naletela na precejšnje odobravanje med levičarskimi krogi. Tudi pri nas. Na Poljskem nekoliko manj, vendar tam ob izbruhu vojne komunistična stranka ni obstajala – že leto poprej je namreč v celoti “izginila” v Stalinovih čistkah.

Dobra dva tedna po nemškem napadu so Poljaki na lastni koži doumeli, kaj pomeni uradno stališče Kominterne. Sovjetske čete so brez vojne napovedi vkorakale na Poljsko, da bi “zaščitile svoje etnične manjšine” (vas to na kaj spominja?). Če je šlo za “navaden spopad med imperialističnimi silami”, kot so trdili komunisti, zakaj bi se kdo posebno razburjal, če je tudi država delavcev v njem uveljavila svoje legitimne interese?

Več lahko preberete na Planet Siol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.