“Parlament bo lahko končno zadihal in začel ustvarjati nova delovna mesta.”
Tako je novico o odvzemu mandata Janezu Janši s svojim značilnim sarkazmom pospremil Mr. Conformista, eden od briljantnejših slovenskih čivkačev.
In res: prvo “novo delovno mesto” je ustvaril že s tem, da je Janšo v DZ nadomestil Božo Predalič.
Nekaj številk
Božo Predalič je prejel 1.936 glasov – opazno manj od nekaterih kandidatov iz iste volilne enote, ki niso bili izvoljeni. Janšev tekmec v grosupeljskem okraju Janez Lesjak (SMC) je na primer dobil 5.425 glasov, kar je tretji najboljši rezultat v volilni enoti: takoj za Janezom Janšo in Bojanom Dobovškom.
Kljub temu je ostal pred vrati parlamenta. Namesto njega so bili na listi SMC izvoljeni Kamal Izidor Shaker s 4.957 glasovi, Milan Brglez s 4.752 glasovi in Dragan Matić s 3.001 glasom.
Podobno je bilo na listi SDS: drugi najboljši rezultat po številu glasov, za Janšo, je dosegel Robert Hrovat, ki je zbral 800 glasov več kot Predalič. Novopečenega poslanca so prehiteli še trije kandidati SDS, ki so, tako kot Lesjak in Hrovat, ostali zunaj parlamenta.
Zakaj ta kalejdoskop podatkov, od katerih se človeku zvrti v glavi?
Slišali smo, da je bila z odvzemom mandata Janezu Janši poteptana volja volivcev. Dejstvo, da je Janša dobil več glasov od kateregakoli drugega kandidata v državi, je dobilo izjemen simbolni naboj – toda glede na logiko, po kateri deluje naš volilni sistem, je povsem nepomembno.
Mandati se namreč ne določajo na podlagi absolutnega števila glasov, temveč razmerja med odstotki, ki jih kandidati iste stranke prejmejo v volilnih okrajih svoje enote.
Po veljavnem sistemu volivci v resnici ne volijo kandidatov: volijo listo, ki jo v vsakem okraju predstavlja drug kandidat. Glasovi za stranko se nato po zapletenem algoritmu pretvorijo v mandate. Kdo bo stranko predstavljal v parlamentu, je v veliki meri stvar naključja.
Ravno zato je skrajno problematično, celo nelegitimno, ko poslanec že takoj po izvolitvi zapusti svojo poslansko skupino, da bi lahko v ključni zadevi glasoval po svoje – kot se je na primer zgodilo leta 1996 s Cirilom Puckom. Volja volivcev se izrazi v številu mandatov za stranke – kdo te mandate prevzame, je stvar zapletene matematike.
Frustracija in nepotrebna dramatizacija
Trditev o poteptani volji volivcev je ena od številnih, ki smo jih slišali v zadnjih dneh od Janševih podpornikov. Po eni strani je odraz frustracije, po drugi je namenjena dramatizaciji.
Frustracija je razumljiva, dramatizacija pa nepotrebna. Položaj je namreč sam po sebi dovolj resen.
Parlamentarna večina je z izjemno dvomljivim postopkom, iznajdenim za to priložnost, odvzela mandat legalno izvoljenemu poslancu. Ali je ta dobil največ ali najmanj glasov, je vseeno. Mandat je nastopil v skladu z obstoječo zakonodajo in po obstoječi zakonodaji mu ga ni mogoče odvzeti, razen če v ta namen izkrivimo pravila igre.
In natanko to se je zgodilo. Postopek je bil tako absurden, da dva nekdanja ustavna sodnika (eden od njiju je dolgoleten kritik Janševe politike) trdita, da Janši mandat legalno sploh ni potekel!
Ta groteskni položaj je nastal zato, ker je državnozborska večina hotela ubiti dve muhi na en mah: Janši odvzeti mandat in si hkrati oprati roke, da bi o tem morala zares odločati. Zato je zbrala posebno skupino pravnikov in nanjo prenesla odgovornost, da odloča o nečem, za kar sploh ni pristojna.
Ni se mogoče znebiti vtisa, da so bile te proceduralne akrobacije namenjene izvedbi že vnaprej oblikovane politične odločitve – Janši je treba vzeti mandat. Ker tega ni mogoče izvesti po običajni poti, si je treba izmisliti drugačen način.
To enostransko aroganco najbolje povzema izjava poslanca Združene levice, ki je zatrdil, da ga ne bo pekla vest, če bo ustavno sodišče razveljavilo odvzem mandata. To je vsekakor dobra novica za njegov duševni mir: ustavno sodišče bo namreč odločitev zelo verjetno razveljavilo.
Obsojenec v parlamentu: protislovje, ki opozarja na težavo
Zakaj?
Stvar je jasna: zakon predvideva odvzem mandata obsojenemu poslancu; ne predvideva pa odvzema mandata izvoljenemu obsojencu.
Morda gre res za luknjo v zakonu, morda pa za zavestno odločitev zakonodajalca: to, da se lahko ljudje suvereno odločijo, da podelijo mandat nekomu, ki je bil obsojen na zaporno kazen, je lahko korektiv morebitnim zlorabam sodstva v politične namene.
Prav to se je zgodilo: težko je trditi, da državljani niso bili dovolj dobro seznanjeni z dejstvom, da je kandidat pravnomočno obsojen zaradi “obljube koristi”; kljub temu se je velik delež volivcev odločil, da glasuje za njegovo stranko. In s tem tudi zanj.
Janše ni izvolilo “njegovih” 6.116 volivcev (številka, ki jo njegovi podporniki ponavljajo kot mistično kabalo): njegovo obsodbo in zaprtje je spremljala vsa slovenska javnost in vsaj petina volivcev se je odločila, da ga kljub temu podpre. Ali celo – zaradi tega.
Seveda lahko rečemo, da to priča o njihovi zaslepljenosti in pokvarjenosti. Toda ko k temu dodamo ostro kritiko, ki jo je sodba doživela med številnimi uglednimi pravniki – med katerimi je bilo spet tudi nekaj takih, ki jih lahko sumimo marsičesa razen politične simpatije do obsojenca – in ko omenimo še pomenljivo dejstvo, da niti en sam pomembni pravnik ni vzel sodbe v bran, postane jasno, da odločitev volivcev, da množično podprejo obsojenca, priča predvsem o globoki delegitimaciji našega sodnega sistema.
Več lahko preberete na PlanetSiol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
